Ukvarja se s scenografijo, piše poezijo in ustvarja glasbo. Študij na AGRFT je zaključil pred petimi leti z diplomsko uprizoritvijo Ronalda Schimmelpfenniga Idomenej. Letos je izdal svojo drugo zbirko poezije z naslovom Uho, ki nosi mnogo pomenov. Zaznamujejo jo temačno razpoloženje, eksistencializem in filozofija.
Kako se najraje umetniško izražate? Delujete namreč na različnih področjih; kot režiser, pesnik in avdiovizualni umetnik.
Vsi načini ustvarjanja so zame zelo pomembni. Predstave po navadi zahtevajo več časa, velikokrat pa tudi zaznamujejo to, kar pišem. Pisanje je bilo zelo pomembno tudi pri vstopu v režiranje. Projekti, ki jih trenutno pripravljam, postajajo vse bolj povezani s tem, kar pišem, in to me vedno bolj navdihuje.
Kakšni so izzivi mladega režiserja?
Kar nekaj časa je trajalo, da sem odkril pravi način dela z igralci, moj študij je bil namreč zaradi mentorskih menjav precej razburkan. Res ogromno sta me med režiranjem prve predstave naučila Polona Juh in Aljaž Jovanović. Čeprav smo generacijsko precej oddaljeni, sta mi skorajda brezpogojno zaupala, kar res ni samoumevno. Velik izziv sicer vidim v tem, da je gledališki prostor nepredvidljiv, pa tudi v tem, da število projektov nenehno niha. Počasi se učim živeti s to negotovostjo.
Kaj naredi dobro predstavo?
Pojem dobre predstave je velikokrat arbitraren in pogojen z ideologijo gledanja. Morda je univerzalno le to, da zaznamo intenzivnost Dogodka. Zame je predstava učinkovita, če me povabi v svoje uprizoritvene postopke in me znotraj tega preseneča - ne glede na žanr ali tip postopkov, ki jih uporablja. Zame je ključen tudi občutek predanosti igralcev, ki so temeljni nosilci dogodka - to je nekaj, kar se iz dvorane vedno bere, četudi ne dobesedno, torej odnos do uprizoritve, ki jo igralci ustvarjajo. Če začutim prevzetost nastopajočih, toliko intenzivneje vstopim v predstavo. Sem pa v gledališču vedno cenil predvsem unikatnost idej, iskanje novih principov in načinov ubesedovanja ali uprizarjanja. Govorjenje zgodbe je lahko prisotno v vseh elementih uprizoritve in kot gledalec vedno prežim na inovacije, na posebnost pogleda in občutka za gledališki medij.
Kot že rečeno ste tudi pesnik; med vašo prvo zbirko z naslovom Relikvije dihanja, ki je bila nominirana tudi za Jenkovo in Veronikino nagrado, in novo zbirko Uho, ki je izšla letos, paje minilo že 10 let.
Ob izidu prve knjige sem šele prišel v Ljubljano; študij me je takrat popolnoma okupiral, tako da nisem imel kapacitete za zasnovo naslednje knjige. S pisanjem sem sicer nadaljeval, vendar manj intenzivno. Čeprav premor ni bil izbira, je bil nekako nujen. Vesel sem predvsem tega, da se je v tem času radikalno razvil moj način pisanja.
Kakšna sporočila želite z novo knjigo poezije poslati v svet?
Zbirko Uho, ki je letos izšla pri založbi Beletrina, čutim predvsem kot poziv k poslušanju, k minimalizmu branja, k specifični občutljivosti, ki prek jezika kadrira svet. Zavedanje tega, da je svet še nenarejen, vsebuje potencial, da ga naredimo boljšega. Moja poezija ni najmočnejša v dobesednosti sporočil ali aktivizmu, je pa pozivanje k razumevanju izkušnje obstoja kot nečesa vsakič znova čudežnega, navkljub blokadam in nasilju, ki nas nenehno definirajo. Nedavno sem se začel dotikati tudi bolj avtobiografskih vsebin. Prihajam iz malega kraja, kjer umetnost ni razumljena in nima mesta, tako da je bil moj ustvarjalni proces dolgo povezan s tem, da sem si sploh dovolil svobodo izrekanja in ustvarjanja, onkraj občutka manjvrednosti in nepripadanja. Želim si vzbuditi čudenje nad fenomenom tega, da imamo ta jezik in to telo in da lahko s tem nekaj počnemo, da se lahko v obojem srečujemo in puščamo sled sredi brutalnosti sodobnosti. Da lahko v pisanju prebijamo omejenosti, v katere smo ujeti s svojim izvorom in ideologijo. Predvsem pa me zanima odmik od hierarhij: ne izrekati s pozicije moči, ampak izrekati s pozicije ranljivosti in skrajne empatije, v kateri je lahko nasilje zaznano tudi v počasni rasti travnih bilk. V času nadzornega kapitalizma se mi zdi pozornost do podrobnosti jezika, njegove moči in singularnost izrekanja že radikalna gesta in upor proti normalizaciji.
Besedilo: Katja Bitenc, Fotografija: Mankica Kranjec
