Prejšnji teden je umrla ena najbolj vplivnih pop rock glasbenic ranjke države, ikona novega vala, Aleksandra Slađana Milošević.
Večini je najbolj poznana po duetu Princeza, ki ga je na izboru za Evrovizijo 1984 odpela z Dadom Topićem, seveda pa je njena glasbena pot veliko bolj obsežna kot to najbolj značilno obdobje osemdesetih. Glasbeno kariero je začela kot čudežni otrok na klavirju in potem odraščala skozi rock in punk konca sedemdesetih, dokler v osemdeseth letih ni postala ena najbolj popularnih pevk in največjih seks simbolov jugoslovanske rock scene. Pozneje v osemdesetih se je preusmerila v jazz in eksperimentalno glasbo in se za nekaj let preselila v ZDA, ob vrnitvi v Beograd 1995 pa je izdala metal album. V zadnjem desetletju in pol se je bolj kot glasbi posvečala drugim zvrstem umetnosti, bila je tudi skladateljica, producentka in pisateljica.
V družini pedagogov je umetnica
Aleksanda Milošević se je rodila 3. oktobra 1955 v Beogradu. Njen glasbeni talent je bil odkrit že zelo kmalu – pri petih se je učila klavir, nekaj let pozneje je igrala violino. Ko je bila stara 12 let, je postala pevka in basistka v šolski rock and roll skupini, še vedno pa je igrala tudi violino. V času srednje šole je bila basistka v skupinah Nebeska Knjica, Epitaf 8, Juniori, Slomljena srca in bila tudi v zadnji postavi skupine Džentlmeni. Pri 15 letih je posnela prvo pesem, ko je na malem singlu skupine Ganesha igrala violino v pesmih Za usnule oči in Gubim te.
Ni pa bila le glasba, s katero je odraščala. Igrala in nastopala je z eksperimentalnim gledališčem Ex Art Theatre, igralsko kariero je nadaljevala v igri Tom Payne pri Ateljeju 212, kjer je tudi igrala violino. Z violino se je najprej tudi preživljala kot članica orkestra RTV Beograd, sodelovala je pri več kot 30 albumih različnih žanrov.
Prvi festival, prva zmaga
Kot pevka je debitirala leta 1974 na študentskem poletnem festivalu v Maglaju v Bosni, kjer je osvojila prvo mesto. 1976 je šla na turnejo po Sovjetski zvezi z orkestrom Saše Subote in z njimi posnela kompilacijo svetovnih hitov za sovjetski trg in pesem Mikado za sovjetsko založbo Melodija. Na B strani te plošče najdemo pesem Ivo Lola Korni grupe, kjer je Miloševićeva posodila vokal. Ob stotinah koncertov v SZ je nastopila tudi v več televizijskih oddajah. Najbolj znana je njena interpretacija pesnice Marine Cvetajeve, ki jo je odpela v ruščini na moskovski televiziji v čast rojstnemu dnevu takratnega generalnega sekretarja Leonida Brežnjeva. Po odhodu od Subote je začela nastopati z disco skupino Zdravo, ki jo je vodil njen fant Boban Petrović.
Poleti 1977 je začela svojo kariero s pesmijo Au-au. Velikih založb pesem ni zanimala, zato je izid singla financirala sama. Eden njenih prvih nastopov je bil tudi uvod v legendarni koncert BIjelog Dugmeta v Košutnjaku 28. avgusta 1977. Njen nastop so spremljali Zdravo. Po prvem singlu sta sledila Simpatija in Sexy dama, oba izdana 1978, javnost pa je njeno izrazito seksi podobo sprejela z mešanimi občutki. Istega leta so jo povabili tudi Leb in Sol, da je za pesem Talasna dužina, ki je izšla na drugem albumu skupine, posnela vokale.
Rock upornica
Leta 1979 je izdala svoj prvi album, Gorim od želje, da ubijem noć. Sama je napisala velik del pesmi, ostale pa so prispevali Sanja Ilić, Enco Lesić in Miki Petkovski. Besedila je prispevala Marica Tucaković, razen za pesem Amsterdam, ki je postala velik hit s tega albuma. Album, pri katerem so sodelovali vrhunski rock glasbeniki tistega časa, je postal popularenpo celi državi, pa tudi v sosednjih državah. Na silvestrovo 1979 je tako na primer madžarska televizija predvajala njen enourni koncert. 1979 je Miloševićeva gostovala pri drugih glasbenikih, kot backvokalistka Yu Grupe, pa pri Topićevem albumu Neosedlani, za film Nacionalna klasa pa je prispevala pesem Imam sve.
Slađana Milošević je prvič sodelovala na Jugoviziji, izboru za Evrovizijo, leta 1981 s pesmijo Recept za ljubav.Pesem je izšla na 7-palčni mali plošči, na drugi strani pa je bila pesem Srećan ti rođendan, ki jo je napisal Vlada Divljan iz Idolov. Takoj po tem je prenehala nastopati in se posvetila študiju veterine.
Dve leti pavze po šoku
Leta 1983 je študij veterine prekinila in se preselila v Munchen in tam sestavila skupino Neutral Design z nemškimi glasbeniki, med njimi so nekateri prej igrali z Nino Hagen in Santano. Z njimi je izdala istoimenski album, sama pa je prispevala del pesmi in besedil, del besedil pa sta napisala Danko Đurić in kitarist Riblje čorbe, Momčilo Bajagić. Da, tisti Bajaga. Album je izšel v Jugoslaviji in drugod po Evropi in bil kar uspešen v Nemčiji in na Švedskem. Največji hit z albuma v Jugoslaviji je bila pesem Miki, Miki.
Po tem projektu se je vrnila v domovino in šla na turnejo z novo skupino Ljudi kot predskupina britanske skupine Matchbox. 1984 je v Opatiji dobila posebno nagrado žirije za interpretacijo pesmi Samsara, nastopala pa je tudi s skupino Mama Co Co, kjer je pel tudi Dado Topić. Z njim je posnela legendarni duet Princeza, s katerim sta nastopila na izboru za Evrovizijo 1984. Kljub samo šestemu mestu je ena najlepših balad s tega prostora postala velikanska uspešnica. Konec 1984 je posnela še oddajo DJevojčica u svijetu čipova za sarajevsko televizijo, oddaja je zmagala na festivalu televizijskih postaj v Strugi in so jo predvajali tudi na Rose d'Or v Montreuxu.
Za milijon let
Naslednje leto je bilo leto Live Aida in Slađana je bila del YU Rock misije, jugoslovanskega prispevka v tej veličastni kampanji. V pesmi Za milion godina je sodelovala smetana jugoslovanske glasbene scene, od Slovencev sta bila v zboru Anja Rupel in Zoran Predin. Vedno več se je ukvarjala z dobrodelnimi akcijami, 1986 pa je na Mednarodnem Sejmu glasbe v Sava centru v Beogradu odpela Fantastično potovanje in 1987 tam zmagala s pesmijo Bez nade.
Leta 1988 je posnela jazz album, glasbo je prispeval Darko Kraljić, z naslovom Alexandra Slađana Milošević & Darko Kraljić in po tem zastopala državo na Mednarodnem festivalu pevcev prijateljskih mest v Pekingu. Pobrala je nekaj nagrad in nastopila na nekaj koncertih, na Kitajskem pa je izšla tudi kompilacija njenih pesmi. Na Kitajsko se je vrnila še naslednje leto, v tem času pa se je posvetila tudi eksperimentalni glasbi. 1989 se je nenadoma preselila v Los Angeles, kjer je nekaj let igrala po klubih s skupino Baby Sister, delala je tudi v marketinški agenciji in kot borzna posrednica. V teh letih je organizirala nekaj dobrodelnih festivalov za žrtve jugoslovanskih vojn.
Med Srbijo in Hollywoodom
Šest let pozneje, 1995, se je Slađana vrnila v Beograd. Tam je posnela vokale za pesem Harmonija za album Kornelije Kovča, Moja generacija (1996), z bratom Goranom Miloševićem iz skupine Generacija 5 pa duet Jednom će neko za njegov album. V začetku 1998 je izdala album svojih balad z nekaj še neizdanimi pesmimi. V času Natovega bombardiranja Srbije sta z bratom posnela še protivojni duet Dosta suza, pesem je pozneje priredil finski pevec Janne Hurme. Leta 2000 je izšel še en album. Animal Tested je vseboval pesmi v srbskem in angleškem jeziku, zaigrane v zelo trdi obliki rocka. Album je producirala in odigrala skoraj povsem sama. Na albumu je nova različica Sexy dame in tudi Legalize Freedom, pesem, ki govori proti režimu Slobodana Miloševića. Slađana je bila odkrita nasprotnica svojega soimenjaka in je podpirala demokratične spremembe v Srbiji. Po enem od govorov v Medijskem centru v Beogradu julija 2000 so jo celo aretirali in pozneje brez obtožb in razlag tudi izpustili. Vrhunec njene produkcije se je potem zgodil 2 leti pozneje, ko je izdala kar trojni album Metamorfoza, z vsem mogočim iz njene kariere.
Slađana Milošević pa ni bila le glasbenica in nekaj malega igralka, pač pa tudi pisateljica. Skupaj z Jasmino Malešević je napisala knjigo kratkih zgodb z naslovom Adame, ne ljuti se, ki je izšla 2001. Knjigo je promovirala sama, tudi z branjem na eni od beograjskih ulic. V tem času je spet živela med Beogradom in Los Angelesom. 2002 je tam za RTV Srbija posnela petdelni dokumentarec Muzička industrija Amerike, v Beogradu pa je na Radiu 202 vodila oddajo Animal Tested. Bila je tudi predsednica Art Es Norma, organizacije, ki poudarja pomembnost spoštovanja avtorskih pravic. Od 2007 naprej je bila v pokoju z državno pokojnino republike Srbije.
Njeni otroci so ideološki
Njeno življenje je polno neverjetnih dogodkov, tako je na njenem koncertu v Splitu eden od oboževalcev skušal storiti samomor, Slađana pa je sama intervenirala in mu rešila življenje, a jo je dogodek močno pretresel. To se je zgodilo tik preden se je odločila za prekinitev kariere v začetku osemdesetih.
Iz Srbije jo je 1989 v Los Angeles vodila ljubezen. Dolga leta je trajala njena zveza z ameriškim novinarjem Jamesom Hagadonom, s katerim sta bila poročna več kot 20 let. Imela sta hišo v Hollywoodu. Potem je bila v zvezi z 19 let mlajšim Srbom, ki pa ga je zaradi nasilja 2020 prijavila policiji.
Nikoli se ni odločila za materinstvo: »Ocenila sem, da je za mene najpomembnejše, da napišem in posnamem 150 pesmi, da me izpolnjuje to, da ustvarjam harmonijo zvoka in besedila, tako da pišem ali režiram in poskušam popraviti svet okoli sebe. Takšna življenjska pot je bila zame pomembnejša od materialnega in fizičnega razmnoževanja, kar lahko počnejo tudi drugi. Moji potomci ne rabijo biti biološki, dovolj je imeti ideološke.«
V zadnjih letih je bolehala za redko avtoimuno boleznijo, Sjogrenovim sindromom, ki prizadene žleze slinavke in sisteme kot so pljuča, ledvice in živci. Utrujenost, suhe oči in usta, bolečine v sklepih, bolečine v mišicah in megla v glavi so najbolj pogosti simptomi. Slađana je bila v zadnjih letih večkrat hospitalizirana in je tudi objavila, kako nevzdržne razmere doživljaji pacienti. V preteklih mesecih je bila vidno shirana, težko je govorila. Umrla je 26. marca v bolnišnici v Beogradu, stara 68 let.
»Ona je bila moj velika prijateljica, pogosto sva nastopala skupaj, se veselila najinih uspehov, časi so bili na najini strani, takrat so bili srečni časi. Nenadoma je odšla, nisem bil pripravljen na to. Slišala sva se na začetku leta. Načrtovala sva nekaj koncertov skupaj, pa tudi nove projekte, žal se to zdaj ne bo zgodilo,« je bil ob novici o smrti skrhan Dado Topić.
Negde izvan planeta – zgodba o najlepši jugoslovanski baladi
To je pravi naslov pesmi, znane bolj kot Princeza, čudovitega dueta Slađane in Dada. Ena najlepših balad, ki še danes proži mravljince, je tudi zgodba o glasbeni kuhinji, preračunljivosti in vpletanju politike. Glasbo za Princezo je napisal Aleksandar 'Sanja' Ilić, besedilo pa Dado Topić sam. Aranžma je podpisal Slobodan Marković, produkcijo pa je vodila Slađana sama. Izbor za pesem, ki jo je Jugoslavija poslala na Evrovizijo, se je 1984 odvijal v Skopju. V konkurenci 16 pesmi (vsaka republika in obe avtonomni pokrajini so poslali po dva izvajalca) sta imela Slađana in Dado zaporedno številko 10 in na koncu z 38 točkami osvojila šesto mesto. Pred njima so bili na tretjem mestu naši Randez Vous z O ne, Cherrie. Deset točk so Princezi dali Novosadčani, 8 Sarajevo, 7 pa Ljubljana in Skopje.
Da nekaj ne štima, je bilo jasno že pri aplavzu publike po nastopu, odziv, ki je daleč presegel politično dirigirano glasovanje. V Luksemburg je Jugoslavija tako poslala Ciao, Amore, ki sta jo odpela Isolda in Vlado Kalember iz izbora črnogorske TV Titograd. Pesem je bila že nekaj dni kasneje pozabljena, v Luksemburgu pa je zasedla 12. mesto (od 19). Zmagali so Švedi z znano Diggi-Loo Diggi-Ley, ampak to so bili še časi, ko je bila glasba daleč na prvem mestu.
»Takrat se je izbiralo po tako imenovanem republiškem ključu. Princeza je bila potencialna zmagovalka. Če bi šla v Luksemburg, lahko le ugibamo, kaj bi naredila. Ljudje pesem še danes poznajo, lahko bi se zgodil čudež,« je povedal Dado Topić.
Pricneza je, kljub temu, da jo je v Skopje poslala beograjska RTV, nad etnično delitvijo, ki v začetku osemdesetih v prejšnji državi še vendarle ni bila tako zelo očitna. Dado Topić je Hrvat, Slađana Milošević Srbkinja. Za tiste, ki smo še iz tisith časov, poslušanje Princeze razkrije točno to - Slađana poje v srbskem jeziku (ekavsko), Dado v Hrvaškem (ijekavsko), uradno pa je bila to srbohrvaščina. Takrat temu ni nihče niti pomotoma polagal pozornosti.
"...negdje sakriven tvoj je svet...moj svijet si ti..."
»Jugoslovanska kuhinja je bila na vrhuncu. Vse centri so gledali, kdo ima najboljšo pesem in ji zbijali točke. Takratna zmagovalna pesem sploh ni bila iz Podgorice (takrat Titograd), ampak iz Zagreba. Slišal sem jo leto dni prej, napisal jo je Đorđe Novković. Zagreb in Podgorica sta zminirala beograjsko Princezo, pa ni bila niti prva, niti druga, ampak šesta. Zgodila se je velika krivica,« je povedal Sanja Ilić.
»Zahod je imel Jugoslavijo za komunistično državo za železno zaveso in naši glasbeniki so se lahko dokazali le na Evroviziji. Princeza je zajela čarobnost glasbe, teksta in čustev med nama z Dadom, s polno mero medsebojnega spoštovanja. Čarovnija Princeze je v občutku, ki se, ne slučajno, projektira na vse ljudi,« je o Princezi povedala Slađana.
Slađana in Dado sta zapela tudi angleško različico Starlight, ki pa je – milo rečeno – neprimerljiva in slaba.
Princeza je bila nekaj dni po premieri izdana na singlu, postala je hit leta in bila najbolj prodajana mala plošča v Jugoslaviji. V mnogih anketah je izbrana za najboljšo balado vseh časov na tem prostoru, prirejena pa je v mnogih tujih jezikih po svetu. Kako večna je ta pesem, dokazuje tudi dejstvo, da sta Dado in Slađana pesem pela, kadar se je dalo - zadnja uprizoritev je bila v oddaji RTS za Silvestrovo 2017, peli pa so jo tudi drugi glasbeniki iz vseh držav nekdanje Jugoslavije.
