Paul Antony Young se je rodil 17. januarja 1956 v Lutonu, v Bedforshireu v Angliji kot srednji od treh otrok. Ob manj pomembnih skupinah ob koncu sedemdesetih, kjer je deloval kot frontman, je v osemdesetih s solo kariero čez noč postal idol najstnic in najstnikov. Med njegovimi velikimi hiti najdemo Love of the Common People, Wherever I Lay My Hat, Come Back and Stay in Every Time You Go Away. Vse te pesmi so dosegle prvo deseterico na angleških lestvicah, kar trije njegovi albumi pa so dosegli vrh otoških lestvic med albumi.
Pojdi naprej
Paul Young je bil (in seveda še je) znan po svojem načinu petja z rahlim zavijanjem samoglasnikov in gladkem glasu. 1985 je dobil nagrado Brit za Najboljšega britanskega pevca, njegov največji hit, Every Time You Go Away, pa je osvojil tudi vrh ameriške lestvice Billboard Hot 100 in 1986 dobil nagrado Brit za najboljši video.
Pozno jeseni 1984 je sodeloval tudi v britanski humanitarni akciji s pesmijo Do They Know It's Christmas? kjer je prav on zapel uvodni verz, julija naslednje leto pa je seveda dobil tudi mesto med nastopajočimi na Wembleyu na legendarnem glasbenem dogodku Live Aid. Udeležil se je tudi koncerta ob 70-letnici Nelsona Mandele leta 1988 in odpel Don't Dream It's Over skupine Crowded House. Še en tovrsten nastop je v ospredju njegovega delovanja – 1992 je na poslovilnem koncertu ob smrti Freddyja Mercuryja s preostalimi člani zasedbe Queen odpel Radio Ga GA. Od devetdesetih naprej je solo kariero praktično obesil na klin in se posvetil svoji skupini Los Pacaminos.
Pred solo kariero
Prva skupina, v kateri je Paul Young sodeloval kot pevec, je bila Kat Kool & the Kool Kats, čez nekaj časa pa se je preselil k Streetbandu, skupina je imela en hit med prvih 20 na lestvici s humoristično obarvano pesmijo Toast. Streeband je svoje delovanje zaključil decembra 1979, tik pred tem pa so nekateri člani skupine že začelo razmišljati o novem projektu in k sodelovanju povabili novega kitarista Davea Lathwella in bobnarja Baza Wattsa in postali Q-Tips. V veliki projekt so dodali tudi štiričlansko pihalno zasedbo in prvič nastopili 18. novembra 1979 v Queens Armsu v Harrowu. Do aprila 1980 je skupina posnela dve skladbi, SYSLJFM The Letter Song in Having a Party. Do srede 1981 so Q-TIps pridobili že solidno bazo oboževalcev in veljali za eno najboljših skupin tega obdobja. Avgusta 1980 je izšel tudi njihov prvi album, Q-Tips. Po dveh izdanih albumih in sedmih singlih je slaba prodaja fante prepričala, da to ni prava pot in ko je v začetku 1982 Paul Young podpisal solo pogodbo s CBS, je skupina prenehala delovati.
Velik in večji
Young je tako postal del repertoarja solo glasbenikov Columbia Records. Skupaj z nekdanjim članom Q-Tips, Ianom Kewleyem, je Young začel pisati in snemati glasbo za njegov debitantski album No Parlez. Imel je tudi spremljevalno skupino, The Royal Family (Kraljeva družina), ki je vključevala Kewleya na klaviaturiah, kitarista Stevea Boltona, bobnarja Marka Pinderja in dve spremljevalni pevki Maz Roberts in Kim Leslie. Prva dva singla, Iron out the Rough Spots in priredba Love of the Common People skupine The Four Preps. Nobena od njiju ni bila uspešna, toda tretja, priredba pesmi Marvina Gayea, Wherever I Lay My Hat, je skočila na prvo mesto otoške lestvice in na vrhu vztrajala tri poletne tedne 1983. To je bila tudi prva od 14 pesmi Paula Younga, ki so prišle med prvih štirideset na domači lestvici.
Podoben uspeh je ta priredba doživela tudi po celinski evropi. Naslednji singl, Come Back and Stay je prišel na četrto mesto in potem na novo izdana Love of the Common People na drugo mesto. Slednjo so vrteli tudi na ameriških radijskih postajah, zahvaljujoč filmu Johna Hughesa, Šestnajst svečk. Album No Parlez je v večih državah dosegel platinasto naklado. Paul Young je bil tudi eden prvih glasbenikov, ki se je podal za železno zaveso in 18. junija 1978 odpel koncert v Budimpešti na Madžarskem.
Poškodba glasilk
Leto 1984 je bilo po začetnem uspehu za Younga težavno. Njegov prva, močno oglaševana koncertna turneja v ZDA je prizadela njegove glasilke do te mere, da je moral prekiniti turnejo in počviati praktično večino leta. Do konca leta je okreval ravno dovolj, da je lahko sodeloval pri projektu Band Aid in omenjeni pesmi Do They Know It's Christmas?, vsezvezdniškem projektu, ki sta ga ustvarila Bob Geldof in Midge Ure za reševanje lakote v Etiopiji. Young je uvodni verz odpel namesto Davida Bowieja, ki se je zadnji hip opravičil, je pa slišati njegov pozdrav v daljši različici pesmi.
Med prvih 10 na lestvici se je Paul Young vrnil s priredbo Ann Peebles, I'm Gonna Tear Your Playhouse Down, ki se je potem uvrstila tudi na njegov drugi album, The Secret of Association, izdan 1985. Ta album je prav tako prišel na prvo mesto angleških albumov in utrl njegovo pot v ZDA, na Japonskem in v Avstraliji. Istega leta je izšla tudi njegova največja uspešnica, Every Time You Go Away, ki je – ne boste uganili – spet priredba, tokrat ameriškega dueta Hall & Oates z njunega albuma Voices iz 1980. Pesem je tudi njegova največja uspešnica v ZDA. Youngov glas pripada žanru, imenovanem modrooki soul (soul glasbi, ki jo pojejo belci).
Božič je, ni vas treba biti strah
Na podelitvi nagrad Brit 1985 je Young dobil priznanje za najboljšega pevca, kot del Druge britanske invazije v ZDA, pa je Every Time You Go Away prišla na prvo mesto Billboar Hot 100, pesem pa je naslednje leto dobila Birta za video. Na Wembleyu poleti 1985 je Young spet odpel uvodno vrstico Do They Know It's Christmas? in potem še svoje Come Back And Stay, Every Time You Go Away in z Alison Moyet še duet That's The Way Love Is. 1986 je izdal še tretji album Between Two Voices, ki je prišel na četrto mesto.
Njegova kariera se je po dveh albumih za hip ustavila. 1987 je denimo izdatno sodeloval na turneji Genesis ob njihovem albumu Invisible Touch kot predizvajalec. Young je odigral več kot 35 koncertov v 13 državah, turneja pa se je zaključila s štirimi ponovitvami koncerta od 1. do 4. julija 1987 na Wembleyu, koncerte si je ogledalo več kot 350 tisoč ljudi.
Leta 1990 je izdal priredbo Oh Girl skupine The Chi-Lites, ki mu je prinesla 8. mesto na Billboardu, 1991 pa je z italijanskim glasbenikom Zuccherom posnel uspešni duet Senza una Donna (Without a Woman). Tega leta je posnel še en duet z irsko skupino Clannad za film Blakea Edwardsa, Zamenjava. Njegov prispevek je priredba pesmi Joni Mitchell, Both Sides Now. 1990 je izdal tudi četrti album, Other Voices, ki je prav tako prinesel četrto mesto na lestvicah.
Manj uspešni albumi
Priredbe Don't Dream It's Over, Senza una donna in Both Sides Now so izšle tudi na njegovem prvem albumu z največjimi uspehi, From Time To Time (1991). Crossing je bil peti album, izšel je 1993 in se ni več uvrstil visoko, dosegel je le 27. mesto, samo leto zatem pa je pri novi založbi izdal album s priredbami soul pesmi, Reflections (1994).
Čeprav ni bil več v ospredju, njegova pogodba s CBS (takrat že Sony) se je končala 1993, je Young veliko sodeloval z drugimi glasbeniki. 1995 je sodeloval pri Vangelisovem albumu Voices, na otvoritvi tekme polfinala Euro 96 med Nemčijo in Anglijo pa je odpel angleško himno. Njegov naslednji album, Paul Young, je izšel 1997 pri založbi East West Records in je bil do lani, ko je izdal Behind The Lens, njegov zadnji album z avtorskim materialom. Leta 2010 je Paul Young s skupino Chicane posnel Come Back, elektronsko dance priredbo svojega hita iz 1983. Pesem je dosegla 151. mesto.
Vrnitev h koreninam
Los Pacaminos so nastali leta 1993 kot posledica Youngove želje, da se vrne h koreninam. O odločitvi, da ustanovi svojo skupino, je Paul Young povedal: »Ostal sem brez založbe in pisal material za novi album, želel pa sem spet nastopati v živo. Vedno sem imel rad Tex-Mex zvok in poznal sem nekaj glasbenikov, ki so imeli podobno strast do te zvrsti glasbe. Zato sem jih nagovoril, da so se mi pridružili.«
Los Pacaminos so najprej nastopali v barih in klubih, igrali so svoje skladbe in priredbe. 2002 so izdali istoimenski album Los Pacaminos. Redno so igrali po Veliki Britaniji in v Evropi in snemali svoje pesmi. Leta 2014 je izšel tudi drugi album, A Fistful of Statins, izdali pa so tudi nekaj malih albumov in koncertni album v živo.
Sodelujemo, sodelujemo …
Young je prvič sodeloval z drugimi glasbeniki že na Streetbandovem albumu London konec sedemdesetih, ko je pri pesmi Mystery sodeloval Ian Dury, pevec skupine Blockheads. Po razpadu Q-Tips in pred začetkom svoje solo kariere je Paul Young z Elvisom Costellom odpel Black Coffe in Bed za skupino Squezze. Njegovo najbolj znano sodelovanje pa je sodelovanje z basistom Pinom Palladinom, ki je igral za Tears for Fears, Go West in Garyja Numana. Palladino je sodeloval pri štirih albumih, No Parlez, The Secret of Association, The Crossing in Paul Young.
Kaj pa zasebno?
Paul Young je spoznal svojo ženo in nekdanji model, Stacey Smith, pri snemanju videa za Come Back and Stay leta 1983. Poročila sta se novembra 1987, ko sta živela v Los Angelesu. Imata tri otroke: hčerka Levi se je rodila marca 1987, hčerka Layla avgusta 1994 in sin Grady Cole januarja 1996. Par se je razšel maja 2006 in ponovno zbližal marca 2009. Na žalost je Stacey Young umrla 26. januarja 2018 zaradi možganskega tumorja, stara je bila 52 let.
Paul Young je tudi dober prijatelj pevca Spandau Ballet, Tonyja Hadleya, s katerim sta skupaj nastopala na turneji po Avstraliji in Novi Zelandiji jeseni 2008.
