Od 1984, ko je uspel kot solo glasbenik, je nanizal kar nekaj uspešnic, 62 zaporednih tednov na angleških lestvicah s singli med 1984 in 1985 pa je še vedno rekord med solo glasbeniki. Ob svoji lastni karieri je pisal glasbo tudi za druge, med drugim se je z njegovo The One and Only 1991 na prvo mesto zavihtel »Česni Hauks«.
Nicholas David Kershaw se je rodil 1. marca 1985 v Bristolu v Angliji in odraščal v Ipswitchu. Njegov oče je bil orkestrski flavtist, mama pa operna pevka, tako da mu je bila glasba položena že v zibelko. Že zelo mlad se je sam naučil igrati kitaro, šolanje pa je opustil tik pred zaključnimi izpiti in se usedel za uradniško mizo na zavodu za zaposlovanje. V tem času je tudi pel s kar nekaj underground bendi v Ipswitchu, zadnji od njih je bil Fusion. Ko je ta razpadel leta 1982, se je Kershaw podal na pot solo kariere.
Njegov čas
Leto potem, ko je nehal s Fusioni, je bil Kershaw nezaposlen, a je v tem času srečal menedžerja Mickeya Moderna, potem ko je dal oglas v revijo Melody Maker. Modern mu je spedenal pogodbo pri založbi MCA in septembra 1983 je Kershaw izdal svoj prvi single, I Won't Let the Sun Go Down on Me, ki je prišel do 47. mesta na lestvicah doma, v Skandinaviji, Švici in na Nizozemskem pa je bil velik hit.
Potem je prišel 20. januar 1984, ko je luč sveta ugledala pesem Wouldn't It Be Good, ki je v Angliji prišla do četrtega mesta, drugod po Evropi pa celo na prvo, uspešna je bila celo v Kanadi, Avstraliji in na Novi Zelandiji. Videospot s Kershawom, odetim v chroma key obleko (prosojno z drugim videom) pa se je noč in dan vrtel na MTV-ju. V ZDA je pesem prišla na 46. mesto na Billboardu.
Kershaw se spominja, da je bila to ena zadnjih pesmi, ki jo je posnel za prvi album in je zanjo hotel agresivne kitare, ki pa so povsem »zalile« harmonije, zato se je odločil, da bo naredil kitarski orkester po vzoru Briana Maya (Queen), praktično vsako noto je posnel z vsaj štirimi kitarami, na koncu je bilo v tej pesmi slišati vsaj 20 kitar in zelo težko je bilo potem izvleči še klaviature in bas.
Z uvodnega albuma, ki je izšel točno pred 40 leti, Human Racing, so še tri uspešnice, vključno z naslovno skladbo. Tudi ponovna izdaja I Won't Let the Sun Go Down on Me je postala še večji hit in se vrnila na drugo mesto angleških lestvic.
Ob drevesu pri reki, tam je luknja v tleh
Novembra 1984 je prišel čas že za drugi album, The Riddle. Naslovna skladba, ki je bila predvajana prva, je postala njegov tretji mednarodni hit. V Angliji je prišla na tretje mesto, na Novi Zelandiji pa 6. mesto.
Video te pesmi spominja na Alice v čudežni deželi, z nekaj referencami tudi na lik iz Batmana. Ampak iskati globoko sporočilnost v besedilu – saj veste – »Ob drevesu pri reki… tam je luknja v tleh in tam stari mož iz Arana hodi okrog in okrog. Njegove misli so žarek v tančici noči..« In tako dalje in tako naprej. Ampak Kershaw se ob tej zgodbi le nasmehne in pravi: »Prav nobenega globokega sporočila ni v tem besedilu. Besedilo je le tipično brbljanje glasbenika iz osemdesetih, ki je moral nekaj vokalno nasneti na glasbeno podlago.«
Na albumu sta še dva top 10 hita: Wide Boy in Don Quixote, album pa je dosegel večkratno platinasto naklado. V tem času je Kershaw ogromno nastopal na turnejah s svojo spremljevalno skupino the Krew, ki so jo sestavljali Keith Airey, Tim Moore, Mark Price in Dennis Smith.
Nik Kershaw je bil julija 1985 tudi na odru Wembleya v sklopu Live Aid. Svojo izkušnjo je opisal kot izjemno strašljivo. To je bil tudi vrhunec njegove kariere, ki je potem hitro začela pot navzdol. Le še enkrat je prišel med top 40 na domačih lestvicah in sicer z When a Heart Beats leta 1986, z njegovega tretjega albuma Radio Musicola. Še vedno je snemal in veliko sodeloval pri projektih drugih glasbenikov, med drugim v Nikiti Eltona Johna igra kitaro.
Nič več soja luči, zato pa …
Danny Hutton je posnel priredbo Wouldn't It Be Good za romantično komedijo Pretty in Pink (1986) z Molly Ringwald, Jamesom Spaderjem ter Jonom Cryerjem. Kot rečeno, je tega leta izšel še njegov tretji album, ki so ga kritiki pohvalili, kupci pa spregledali. 1989 je posnel še četrtega, The Works, s podobno usodo kot predhodnik – z njega sta prišla dva singla, One Step Ahead in Elisabeth's Eyes
Čeprav kot solo glasbenik ni več dosegal uspehov, pa ga je pisanje za druge pokazalo v čisto drugačni luči. The One And Only, ki jo je 1991 odpel Chesney Hawkes, je bila tudi pesem v Hawkesovem filmu Buddyjeva pesem in ameriškem Docu Hollywoodu z Michaelom J. Foxom. 1991 je sodeloval tudi s Tonyjem Banksom, klaviaturistom Genesis, pri njegovem tretjem albumu Still. Kershaw je za Banksa napisal dve skladbi in jih tudi odpel, prav tako je pel v Banksovi skladbi The Final Curtain.
Še naprej je pisal uspešnice za druge. Legendarni The Hollies so 1993 imeli uspešnico The Woman in Love, sredi devetdesetih je pisal za fantovsko skupino Let Loose, pesmi Seventeen in Everybody Say Everybody Do sta dosegli soliden uspeh. 1993 je z Eltonom Johnom odpel pesem Old Friend na albumu Duets, ki jo je tudi sam produciral in zaigral.
Še en album? Zakaj pa ne
Leta 1999 je Nik Kershaw izdal še svoj peti studijski album, 15 Minutes. Prav vse pesmi je odigral in odpel sam, z njega pa sta izšla dva singla, Somebody Loves You in What Do You Think of It So Far. Slednja je bila umetniško njegov najboljši izdelek in govori o minljivosti časa in zrelosti. 2001 je napočil čas za naslednji projekt, To Be Frank, še naprej pa je nizal tudi sodelovanja, med drugim z Bonnie Tyler, Sio in Garyjem Barlowom. 2005 je izdal še zbirko zgodnjih materialov s štirimi novimi pesmimi, 2006 pa še en studijski album, You've Got to Laugh, ki je bil na voljo le v digitalni obliki. Na albumu je 12 pesmi, izšel pa je pri njegovi lastni založbi Shorthouse Records. Nobenega od zadnjih dveh ni pospremil s turnejo, je pa zato med digitalne izdaje uvrstil prve štiri albume.
Samo 20 let po osemdesetih je Kershaw že sodil na seznam zimzelenčkov in je nastopal le še priložnostno, avgusta 2009 na primer na Rewind Festivalu kot gost na koncertu Fairport's Cropredy Convention. 13. maja 2010 je Kershaw stal na odru dobrodelne organizacije Mencap, ki pomaga otrokom z učnimi težavami. Zaigral je svoje legendarne uspešnice The Riddle, Wouldn't It Be Good, Dancing Girls in I Won't Let the Sun Go Down On Me. Skupaj z njim so na koncertu v O2 areni v Londonu sodelovali tudi ostali legendarni glasbeniki, Howard Jones, Andy Bell (Erasure), Carol Decker (T'Pau) in Jimmy Somerville (Bronski Beat).
Glasba za dušo
Leta 2010 je posnel glasbo za filmsko priredbo knjižne parodije Tonyja Hawksa, Po Irski s hladilnikom. Odpel in zaigral je glavno temo If It Gets Much Better Than This. Pojavil se je tudi v predzadnji sceni te črne komedije, ko Hawksu v knjigarni ponudi knjigo, da mu jo podpiše. Dve leti pozneje je nastal osmi studijski album Ei8ht, prvi, ki je dosegel angleško lestvico albumov po letu 1986. Album je pospremil z manjšo turnejo po Angliji in v nekaj mestih na kontinentu. V sklopu koncerta je zaigral tudi vse pesmi z njegovega debitantskega albuma, ki je bil na novo zmiksan in izdan marca 2012. Tega leta je odpel tudi glavni vokal za novo izvedbo pesmi The Lamia, ki so jo Genesis posneli za studijski album The Lamb Lies Down on Broadway (1974) za Stevea Hacketta in njegov studijski album Genesis Revisited II, prav tako pa je gost pri nekaterih pesmih za Hackettov živi album Genesis Revisited: Live at Hammersmith, ki je izšel 2013.
Glasba za izbrana ušesa
Kershaw je sodeloval tudi na legendarnem vsakoletnem festivalu Fairport's Cropredy Convention avgusta 2013 z akustičnim koncertom, 2014 je s turnejo obredel Anglijo in Irsko, kot zimzelenček pa je seveda redno gostoval na različnih 80s revival koncertih. 2015 je šel na turnejo še z enim čudežem osemdestih, duetom Go West, odigrali so 31 koncertov po Angliji. Novembra 2016 je nastopil v Reykjaviku na Islandiji skupaj s pop rock skupino Todmobile, po osmih svojih pesmih je z njimi odigral še tri njihove.
Junija 2020 posneti mali album These Little Things s šestimi novimi pesmimi, oktobra 2020 pa še najnovejši studijski izdelek s 16 novimi pesmimi, posnet v Abbey Road Studios. Album nosi naslov Oxymoron. Stari maček, ki je visoko letel v prvi polovici osemdesetih, se seveda še ne da, čeprav jih bo kmalu štel sedemdeset. Podobno kot njegovi vrstniki z naših sten, Paul Young, Limahl in še kdo.
Družinsko življenje
Kershaw se je julija 1983 poročil s kanadsko glasbenico Sheri Pogmore, ki je gostovala tudi na njegovih prvih albumih. Skupaj sta imela tri otroke, drugi sin se je rodil z Downovim sindromom. Ločila sta se 2003. Zatem se je 2009 znova poročil, z drugo ženo Sarah imata še enega otroka. Stric Nik je 2019 prejel tudi častni doktorat Univerze v Suffolku za njegov prispevek glasbeni industriji.
