Za Cochrana lahko rečemo, da je bil na pravem mestu ob pravem času in je kot glasbenik zajel duh najstnikov petdesetih let, njihove frustracije in njihove želje. Z večsteznim snemanjem, distorzijo in nasnemavanjem je eksperimentiral že v svojih prvih pesmih, večino inštrumentov, kitaro, bobne, klavir in bass, pa je posnel sam. K njegovi podobi je pripomogel tudi stil oblačenja in privlačen videz uporniškega mladeniča, ki je po svoji prezgodnji tragični smrti dobil še poseben kultni status.
Eddie Cochran se je rodil 3. oktobra 1938 kot Ray Edward Cochran v Albert Leau v Minnesoti. Starša, ki sta bila iz Oklahome, sta bila škotskega rodu. Že v osnovni šoli je igral v šolskem orkestru, ki pa ga je kmalu zapustil, da je lahko igral bobne. Ob urah klavirja, ki ga ni maral, se je sam začel učiti kitaro, tako da je na radiu poslušal country glasbo.
Kaj mi bo šola
1952 se je družina preselila v Bell Gardens v Kalifornijo. Z napredovanjem na kitari je še v osnovni šoli z dvema prijateljema ustanovil skupino. Pri samo petnajstih je v prvem letniku opustil srednjo šolo in se odločil, da bo postal profesionalni glasbenik. Na enem od koncertov s številnimi glasbeniki je v Indiani spoznal Hanka Cochrana, ki je pisal glasbo in z njim, kljub enakemu priimku, ni bil v sorodu. Fanta sta si nadela ime Cochran Brothers in začela nastopati skupaj. Za Ekko Records sta posnela nekaj country in bluegrass singlov, ki so se solidno prodajali in so jima pomagali pri prepoznavnosti. Eddie Cochran je prav tako začel pisati svojo glasbo in posnel demo posnetek z Jerryjem Capehartom, njegovim bodočim menedžerjem.
Julija 1956 je napočil čas za njegov prvo solo ploščo, izdano pri Crest Records. Vključevala je pesem Skinny Jim, ki danes velja za rock and roll klasiko. V tem času ga je Boris Petroff povabil, da nastopi v glasbeni komediji Dekle si ne more pomagati z Jayne Mansfield. Cochran je pritrdil in v filmu zapel svoj prvi veliki hit, Twenty Flight Rock. 1957 je Cochran snemal svoj drugi film, Neukročena mladina, kjer je prav tako odigral še en hit, Sittin' in the Balcony, eno redkih pesmi, ki jih ni napisal sam, pač pa John Loudermilk. Tudi Twenty Flight Rock je napisal Ned Fairchild, ali bolje, napisala Nelda Farichild. Iz osnutkov je pesem potem končal Cochran sam, ki je tudi naveden kot soavtor.
Nekaj uspšnic in en album
Poleti 1957 je pri Liberty Records izšel edini Cochranov album, Singin' to My Baby. Na albumu ni veliko rock pesmi, saj je Liberty želel Cochrana v drugih glasbenih vodah.
Leta 1958 se je Cochran uveljavil kot eden glavnih rock and rollerjev in prav tako eden najbolj vplivnih piscev glasbe in besedil v petdesetih letih. Najstniško himno Summertime Blues, ki jo je napisal skupaj z Jerryjem Capehartom, je izdal Liberty in je skočila na 8. mesto na lestvici. Cochranova kratka glasbena kariera je vključevala še nekaj hitov: C'mon, Everybody, Somtehin' Else, Teenage Heaven in Three Steps to Heaven, ki je že po njegovi smrti 1960 prišla na vrh irskih in angleških lestvic. Njegova popularnost se je nadaljevala tudi po tragičnem prezgodnjem odhodu in kar nekaj uspešnic kot so My Way, Weekend in Nervous Breakdown je bilo izdanih, ko Cochrana ni bilo več med živimi.
Še en del njegove prekratke briljantne glasbene kariere je bilo njegovo delo kot spremljevalni glasbenik in producent. 1959 je za Skeetsa McDonalda pri Columbiji posnel vodilno kitaro za You Oughta See Grandma Rock in Heart Breaking Mama. Z Geneom Vincentom marca 1958 je odigral bas na njegovem albumu A Gene Vincent Record Date.
Dan, ko je umrla glasba za vse
Februarja 1959 sta ob Big Booperju v letalski nesreči umrla njegova prijatelja Ritchie Valens in Buddy Holly. Cochran je bil hudi pretresen in je tudi sam začel dobivati prebliske, da bo umrl mlad. Kmalu po letalski nesreči je Eddie Cochran posnel pesem v njihov spomin, Three Stars. Vedno bolj je razmišljal, da bi opustil glasbene turneje in se posvetil snemanju glasbe v studiu, da bi tako zmanjšal možnost podobne nesreče, ko bi potoval. A finančne obveznosti tega niso dopustile in Edddie Cochran je nadaljeval z živimi nastopi. Tako je 1960 pristal na turnejo po Veliki Britaniji.
Tam je nastopal od januarja do aprila 1960. V soboto, 16. aprila zvečer, sta s prijateljem in glasbenikom končala njun zadnji nastop v Bristol Hippodromeu. Od tam sta se s taksijem po obalni cesti podala proti Londonu. Z njima je bil v avtu tudi 29-letni vodja turneje Patrick Tompkins, 19-letni taksist George Martin in 20-letna piska glasbe in Cochranova punca, Sharon Sheeley. Okoli 11. ure in 50 minut zvečer je taksist izgubil nadzor nad avtomobilom, čisto novim Fordom Consulom in se na Rowden Hillu v Chippenhamu zaletel v betonski kandelaber. V trenutku trka se je Cochran, ki je sedel na sredini zadnjih sedežev, vrgel pred svojo punco Sharon, da bi jo zavaroval. Sila trčenja je povzročila, da so se odprla zadnja leva vrata in Cochrana je vrglo iz avtomobila. Pri padcu je dobil hud udarec v glavo, ki je privedel do poškodbe možganov. Cesta je bila suha in vreme odlično, preiskava pa je pozneje odkrila, da je taksist vozil odločno prehitro. V nesrečo ni bilo vpleteno nobeno drugo vozilo.
Poškodbe so bile prehude
Vse potnike iz taksija so odpeljali v bolnišnico v Chippenhamu in jih pozneje premesti v bolnišnico St. Martin v Bathu. Eddie Cochran se nikoli več ni zavedel, umrl je ob četrti uri zjutraj naslednjega dne, na velikonočno nedeljo. Sheeleyeva je imela poškodovano vretence in udarnino v stegno, Vincent zlomljeno ključnico, Tompkins pa poškodbo obraznih kosti in možno počeno lobanjsko dno. Taksist Martin jo je odnesel brez poškodb.
Vincent in Sheeleyeva sta se po nesreči vrnila v ZDA, Cochranove posmrtne ostanke pa so z letalom prepeljali v domovino in jih 25. aprila pokopali v Forest Lawn Memorial Parku v Cypressu v Kaliforniji. Taksista Georgea Martina so spoznali krivega nevarne vožnje, poslali za šest mesecev v zapor, plačati pa je moral še 50 funtov kazni. Naslednjih 15 let ni smel voziti avtomobila, kar pa so oblasti maja 1968 preklicale, saj se ni mogel preživljati. Tudi v tej nesreči je nastal zametek nove glasbe: avto in druge stvari v njem so po nesreči odpeljali na lokalno policijsko postajo, dokler preiskava ni bila končana. Tam je mladi policijski kadet David Harman vzel iz kovčka Cochranovo kitaro Gretsch 6120 in v času, preden so jo vrnili v ZDA, igral nanjo. David Harman je 4 leta pozneje postal Dave Dee iz britanske rock skupine Dave Dee, Dozy, Beaky, Mich & Tich.
Vsaka smrt nekaj vzame in tudi pusti
Na mestu nesreče na Rowden Hillu je stoji plošča v spomin na tragično preminulega ameriškega glasbenika. Tudi v bolnišnici v Bathu je postavljen marmorni spomenik, da je tam umrl Eddie Cochran. Od 2010 ob petdeseti obletnici nesreče je bil spomenik prenovljen in danes stoji v kleti v kapeli.
V zgodbo o nesreči moramo vplesti še eno znano ime iz glasbenih krogov, kitarista Tonyja Sheridana. Ta se je želel peljati z Vincentom in Cochranom v taksiju, vendar sta ga glasbenika zavrnila, češ, da je prenatrpan. S tem se je Sheridan izognil nesreči, se preselil v Nemčijo in pozneje postal zelo vpliven učitelj britanskih skupin (saj vemo katerih), ki so igrale v Hamburgu, mnoge med njimi so postale del Britanske invazije, ki počasi prihaja na vrsto v našem pregledu glasbenih legend.
Štiri leta po smrti Eddiea Cochrana je izšel še njegov album My Way. Eddie Cochran je bil zelo plodovit glasbenik in britanska založba Rockstar Records je več njegove glasbe izdala po smrti kot takrat, ko je bil Cochran še živ. Med njimi je tudi Three Stars v spomin na Big Booperja, Valensa in Hollyja. Pesem je samo nekaj ur po tragediji februarja 1960 napisal DJ Tommy Dee, dva dni pozneje pa jo je posnel Cochran (Dee je svojo različico posnel mesec in pol kasneje). V njej se sliši zlomljen glas pevca, ko govori o Valensu in Hollyju.
Leta 1987 so Cochrana sprejeli v Dvorano slavnih rock & rolla. Njegovo pionirsko delo v rockabillyju mu je prineslo mesto tudi v tej Dvorani slavnih. Kar nekaj njegovih pesmi je bilo ponovno izdanih po smrti. Tako je C'mon Everybody 1988 prišla na 14 mesto angleških lestvic. Rolling Stone ga je 2003 postavil na 84. mesto stotih največjih kitaristov vseh časov. Njegova biografija je izšla v knjigi Ne pozabi me: zgodba o Eddieu Cochranu, ki sta jo napisala Julie Mundy in Darrel Higham in v Tri stopnice do nebes, Bobbyja Cochrana. EMI Records je junija 2008 izdal album z Cochranovimi največjimi uspešnicami, 27. septembra 2010 pa je župan Bell Gardens oznanil 3. oktober 2010 kot Dan Eddiea Cochrana, glasbenika, ki je svojo glasbeno pot začel prav v tem mestu. Od 2022 ima Cochran tudi svojo ulico v rodnem Albert Leau v Minnesoti.
Velik vpliv
Eddie Cochran je bil eden prvih rock & roll glasbenikov, ki je pisal svojo glasbo in nasnemaval vokale. Velja tudi za enega prvih, ki je uporabil nenavito tretjo struno na kitari za »upogibanje« not za cel ton, kar je pozneje postal standarden prijem v rock glasbi. Številni glasbeniki so posneli priredbe njegovih pesmi, omenimo le Rolling stones, Beach Boys, The Beatles, Led Zepelin, Rush, Davida Bowiea, Jimija Hendrixa in Johnnyja Hallydaya.
Z Cochranom je povezana tudi anekdota o nastanku Beatlov. John Lennon je bil tako navdušen nad Paulom McCartneyem, ker je ta poznal akorde in besedilo Twenty Flight Rock, da ga je povabil v svojo skupino Quarrymen, predhodnico Beatlov. V šestdesetih je relativno neuspešna skupina Blue Cheer posnela priredbo Summertime Blues, njihov edini hit, ki danes velja za prvo heavy metal pesem. Tudi glam rocker Marc Bolan je dobil navdih pri Cochranu. Svojo Gibson Les Paul kitaro je obarval v enako prosojno oranžno kot je bila Cochranova Gretsch 6120 in tudi Brian Setzer, kitarist in frontman Stray Cats, igra Gretsch 6120 na enak način kot jo je Cochran. Setzer je Cochrana upodobil v filmu La Bamba.
Eddie Cochran je za časa svojega življenja posnel tri filme, tretji je bil Go, Johnny, Go (1959) in samo en studijski album, Singin' to My Baby. Eddie Cochran, inovator in upornik, je bil eden od pionirjev, ki so prehitro končali svojo življenjsko pot, vseeno pa je pustil neizbrisen pečat v zgodovini rock and rolla.
