Walden Robert Cassotto se je rodil 14. maja 1936 v vzhodnem Harlemu v New Yorku. Njegov dedek po materini strani, Saverio Antonio Cassotto, rojen 1982, je bil italijanski priseljenec in je umrl v zaporu leto dni pred Bobbyjevim rojstvom. Dedek Cassotto je bil polni član italijanske mafije, točneje Genoveške kriminalne združbe in tesen sodelavec šefa Franka Costella in tudi ena od njegovih poročnih prič. Odnos Darinovega dedka z mafijskim šefom se je pozneje skrhal, ko je Costella obtožil, da drži zase denar, ki bi mu ga moral dati za njegovo družino. Njegova babica po mamini strani, Vivian Polly Fern Walden pa je bila angleškega, danskega in norveškega porekla, preživljala pa se je z nastopanjem v gledališčih in prav ona je imela zanimivo vlogo v življenju bodočega zvezdnika.
Darinova prava mama, Nina Cassotto, rojena 1917, je zanosila poleti 1935, ko je bila stara šele 17 let. Z babico sta se odločili, da bosta dojenčka vzgajali kot da je Nina njegova sestra, babica pa mama. Darin je praktično celo življenje verjel, da je Nina njegova starejša sestra, Polly pa mama. Šele 1968, ko je bil Darin star 32 let in se je podajal v politiko, mu je prava mama povedala resnico, kar ga je povsem potolklo. Prav tako mu nikoli ni razkrila imena njegovega očeta in je 1983, ko je umrla, odnesla skrivnost s sabo v grob.
Vsestranski glasbenik
Do najstniške dobe je Darin znal igrati tako klavir, kot bobne in kitaro, pozneje pa se je naučil igrati še ustno harmoniko in ksilofon. V mladih letih se je preselil v Bronx, kjer je tudi maturiral na prestižni Srednji šoli za znanost v Bronxu. Pozneje v življenju je priznal, da velik del njegove arogantnosti izvira iz nizke samopodobe prav v času srednje šole, ko je bil obdan s precej bolj uspešni sošolci, ki so mu nagajali. Po srednji šoli se je Darin vpisal na kolidž Hunter in študiral dramo, vendar se je po samo dveh semestrih izpisal, da bi uspel s svojo igralsko kariero.
Svoje odrsko ime, Bobby Darin, je iznašel, ko je začel snemati glasbo. Po eni različici si je ime Darin izposodil pri igralcu Darrenu McGavinu, ki je na TV igral Mikea Hammerja. »Moje uradno ime bo ostalo Cassotto, tako se je pisala moja mama in tako se bodo pisali moji otroci.«
Najprej bomo napisali pesem …
Njegova kariera se je začela s pisanjem glasbe v partnerstvu z Donom Kirshnerjem, ki ga je 1955 srečal v trgovini s sladkarijami. Skupaj sta pisala jingle in pesmi, 1956 pa je Darinov agent uspel dobiti pogodbo z Decco, vendar so bile pesmi, ki jih je Darin tam posnel, bolj kot ne prezrte. Bobby Darin je bil del neuspešnih piscev glasbe, ki so se imenovali tolpa iz Brill Buildinga (po stolpnici na Broadwayu, kjer so imeli pisarne). V tem času so ga predstavili Connie Francis, za katero je napisal kar nekaj uspešnih pesmi, za kratek čas sta bila tudi romantično zapletena, a je njen oče, ki Darina ni maral, dosegel, da sta se razšla. Connie Francis je pozneje povedala, da je bila njena največja napaka v življenju prav to, da se ni poročila z Darinom.
… potem pa jo bomo odpeli
Po Decci je Darin podpisal z založbo Atco, delom Atlantica, kjer je pisal in aranžiral glasbo predvsem za druge glasbenike, pesmi, ki jih je snemal sam, kot na primer Warrenovo I Found a Million Dollar Baby, pa je odpel v Elvisovem slogu, kar pa mu karakterno ni ustrezalo. Ko je zanj začel skrbeti eden od ustanoviteljev založbe, Arhmet Ertegun, je njegova kariera končno dobila zagon. Darin je skupaj z DJ-em Murrayem Kaufmanom 1958 napisal pesem Splish Splash. Idejo zanj je dala Kaufmanova mama Jean, prav tako ustvarjalka glasbe. Njena ideja Splish, Splah, Take a Bath, je nasedla na čeri, a jo je Darin potem v eni sami uri dodelal in spravil v končno obliko. S pesmijo, ki ga je ponesla v rock & roll, je Darin uspel prodati več kot milijon plošč. V tem času je bilo konec tudi sodelovanja s Kaufmanom, naslednjo uspešnico, Dream Lover, pa je spisal sam in jo posnel 1959. Plošča je bila prodana v več milijonih izvodov. S tem je Darin prišel do zajetnejše količine denarja, ki mu je omogočila boljši nadzor nad njegovim ustvarjanjem in album That's All je pokazal, da zna peti še kaj drugega kot rock & roll.
Jazzovske vode
Naslednji singl, Mack the Knife, priredba legendarne Weillove in Brechtove nemške Mackie Messer, je bila odpeta v jazzovskem slogu. Čeprav je bil Darin sprva proti, da bi pesem izdali kot singl, je bila potem plošča prodana v dveh milijonih primerkov, na lestvicah pa je na prvem mestu kraljevala kar devet tednov, 1960 pa je dobila tudi Grammyja za ploščo leta. Darin je dobil Grammyja še za najboljšega novinca. Po Mack the Knife, je sledila še priredba francoske uspešnice La Mer, Charlesa Teneta, Beyond the Sea. Obe različici sta producirala ustanovitelja Atlantica, brata Ertegun. Darin je ob koncu petdesetih eden najbolj uspešnih izvajalcev in njegov nastop v klubu Copacabana na Manhattnu še vedno drži rekord po številu obiskovalcev. Ob tem je bil Darin reden gost casinojev v Las Vegasu.
Glasbeni podjetnik
V šestdesetih je bil Darin solastnik in vodja založbe TM Music/Trio, skupaj s sinom Doris Day, Terryjem Melcherjem. Darin je podpisal z Wayneom Newtonom in mu namenil Danke Schoen, ki je bila njegova prva uspešica. Darin je bil tudi mentor Rogerja McGuinna, ki je delal pri založbi in v Darinovem nočnem klubu igral 12-strunsko kitaro, pozneje pa je ustanovil skupino the Byrds.
Leta 1962 je Darin začel pisati tudi contry glasbo, med njimi so bile uspešnice Things (3. mesto, ZDA, 1962), pa You're the Reason I'm Living (3. mesto ZDA) in 18 Yellow Roses (10. mesto, ZDA). Slednji dve je posnel pri novi založbi Capitol, kjer je snemal od 1962 do 1964, po tem pa se je spet vrnil k atlanticu. 1966 je odpel svoj zadnji veliki hit, If I Were a Carpenter, ki je v ZDA prišla na 8. mesto. Napisal je tudi nekaj glasbe za Disney, med drugim za komedijo Presneta mačka! (1965) in za Deana Martina.
Filmski igralec
Darin ni bil le pevec in pisec glasbe, pač pa tudi uspešen igralec. Jeseni 1959 je prvič nastopil v epizodi na CBS v drami Hennesey. Darin je bil tudi prvi igralec, ki je imel pogodbo z vsemi petimi največjimi hollywoodskimi studiji, za mnoge filme, v katerih je igral, pa je napisal tudi glasbo.
Njegov prvi veliki film je bila romantična komedija Vrnite se septembra (1961) z Rockom Hudsonom in Gino Lollobrigido. V filmu je nastopila tudi 18-letna Sandra Dee, v katero se je Darin na smrt zaljubil in kmalu po končani produkciji filma z njo tudi poročil. Z njo sta posnela kar nekaj filmov, ki pa niso dosegli vidnejšega uspeha. V filmu Polnočni blues (1961) je prvič igral vlogo, kjer ni pel in bil presenetljivo prepričljiv. 1962 je Darin za vlogo v Septembru dobil Zlati globus za novinca, leto pozneje pa je bil nominiran za psihološko dramo Točka pritiska (1962). Sledila je tudi nominacija Oskarja za stransko vlogo za film Kapetan Newman, kjer je igral skupaj z Grantom in Curtisom.
V šestdesetih, ko je njegova glasba postala bolj »ljudska«, se je Darin odločil aktivneje sodelovati v politiki. Darin je potoval z Robertom F. Kennedyjem in delal v njegovi predsedniški kampanji 1968. Z bratom JFK-ja je bil tudi 4. junija 1968, ko so ga umorili v hotelu Ambassador. Ta dogodek in spoznanje, da je njegova mama v resnici njegova sestra, je močno vplival na njegovo voljo do dela. Skoraj celo leto 1969 je preživel v osami v prikolici v bližini Big Sura, goratega obmorskega dela Kalifornije. Ko se je proti koncu 1969 vrnil v Los Angeles, je ustanovil svojo založbo Direction Records, ki je izdajala folk in protestno glasbo. 1969 je napisal Simple Song of Freedom, ki je po naključju najprej posnel Tim Hardin in je postala njegova največja uspešnica, v Kanadi je prišla na 48. mesto, prav tako Buckwheat, ki jo je Darin tudi sam kdaj pel v različnih TV oddajah.
Malo televizije
V začetku sedemdesetih je vodil svojo oddajo na NBC, Bobby Darin Amusement Company, ki je doživela sedem epizod in se končala septembra 1972, od januarja naslednjega leta pa je na imel novo oddajo The Bobby Darin Show, ki je imela 13 uprizoritev. Po teh dveh poskusih je bil Darin še vedno zelo cenjen gost v različnih oddajah in serijah.
Darin je imel še eno strast, bil je odličen šahist. V svojih TV oddajah je imel trenutek, ko je razlagal in analiziral šahovske partije. Skupaj z Ameriško šahovsko zvezo je organiziral tudi šahovski turnir z največjim skladom v zgodovini, a ga po njegovi smrti niso več organizirali. Darin je bil poročen dvakrat. S svojo prvo ženo, igralko Sandro Dee, se je poročil 1. decembra 1960. Čez eno leto se jima je rodil sin Dodd Mitchel Darin. Dee in Darin sta se ločila marca 1967. Njegova druga žena je postala pravnica Andrea Yeager, ki jo je spoznal 1970. Z njo se je poročil junija 1973 po treh letih skupnega življenja, samo štiri mesece pozneje sta se ločila zaradi napetosti, ki so jih povzročile vse hujše Darinove zdravstvene težave.
Težave s slabotnim srcem
Prav te so pestile Darina vse njegovo življenje. Bolehen je bil že kot mali otrok in je od 8. leta starosti trpel tudi za posledicami revmatične vročice, sistemske vnetne bolezni, zaradi katere je imel oslabljeno srce. Med prvo operacijo januarja 1971 so mu v srce vstavili dve umetni zaklopki in je skoraj celo leto okreval po operaciji. V zadnjih letih življenja je pogosto moral vdihovati kisik tako po in med nastopi na TV in odrih. 1973 je potem, ko pred obiskom zobozdravnika ni preventivno jemal antibiotikov, dobil novo sistemsko sepso, ki je dodatno oslabila njegovo telo in okvarila eno od srčnih zaklopk. 11 decembra 1973 je Darin prišel v bolnišnico Cedars of Lebanon v Los Angelesu na še eno operacijo srčnih zaklopk, da bi popravili poškodbe tri leta starih umetnih zaklopkah. Operacija se je začela zvečer 19. decembra, ekipa štirih kirurgov se je šest ur trudila popraviti poškodovano srce. Kmalu po koncu operacije je Darin umrl v postoperacijski sobi v zgodnjih urah 20. decembra 1973, brez da bi se zbudil. Star je bil 37 let.
Njegova zadnja želja je bila, da bi njegovo telo darovali znanosti za medicinske raziskave, zato je bil prepeljan na medicinsko fakulteto v Los Angelesu nekaj dni po njegovi smrti.
Nikoli pozabljen
Bobbya Darina so 1990 sprejeli v Dvorano slavnih Rock and Rolla, govor pa je držal Paul Anka, 1999 ga je doletela še čast za Dvorano slavnih piscev glasbe. Darin ima zvezdo na pločniku v Hollywoodu, pa tudi Las Vegasu za njegov prispevek v prestolnici zabave. 2009 so mu na podelitvi nagrad Grammy za 2010 podelili posmrtno nagrado za življenjske dosežke. 1986 je režiser Barry Levinson sklenil, da bo o njem posnel film in začel s predprodukcijo, ki pa jo je opustil 1997. Pravice za film je potem kupil Kevin Spacey, skupaj z Darinovim sinom Doddom. Film Onkraj morja (Beyond the Sea) so premierno prikazali na festivalu v Torontu 2004. Sandra Dee in sin Dodd sta bila nad Spaceyevo uprizoritvijo navdušena, kritiki pa precej manj, enako so pokazali tudi izkupički v blagajni. Vseeno je bil Spacey za vlogo Darina nominiran za Zlati globus, ki pa jo je dobil Jamie Foxx za njegovo upodobitev Raya Charlesa.
