Brian May in Roger Taylor, edina še delujoča člana Queen (basist John Deacon je z njima na odru stal zadnjič leta 1997) sta z zapuščino Freddieja Mercuryja, ki je umrl leta 1991, ravnala nadvse spoštljivo.
Skupno kariero sta nadaljevala z Paulom Rodgersom, nekdanjim pevcem pri skupinah Free, Bad Company in The Firm, šele takrat, ko se je masovna queenmanija, ki je zapljusnila svet ob smrti nepozabnega frontmana, polegla. Letos so Queen + Paul Rodgers drugič odpravili na skupno turnejo in prvič na promocijo nove studijske plošče.
Album Cosmos Rocks je zaradi zelo glasbeno mlačne usmeritve ali neusmeritve (kakor pač gledate na zadevo), po prvem velikem interesu doživel hladen tuš. Mnenja kritikov in ljubiteljev skupine so bila precej slaba, posledično je plošča tonila proti dnu prodajnih lestvic. Toda, skupina zahvaljujoč gori starega materiala in karizmi, še vedno brez težav razproda dvorane kot je dunajska Stadthalle. Glede na okoliščine še vedno dobite skoraj vse značilnosti koncerta Queen: virtouznega kitarista, ki vizuelno od nekdaj izgleda enako, bobnarja z rezkavim glasom, ki je toliko dodajal k prepoznavnim vokalnim harmonijam Queen, velikanski svetlobni šov, oder in odlično ozvočenje. Repertoar z Rodgersom se pričakovano nagiba k hitrejšim, bolj rockovskim skladbam, vokalno bolj kaskaderske skladbe (Somebody to Love, Killer Queen, Prophets Song, Its a Hard Life...), niso niti poskusno izvajane. In medtem ko bend v dvoinpolurnem koncertu šiba skozi tršo zapuščino - Tie Your Mother Down, I Want it All, Fat Bottomed Girls, Hammer to Fall, čisto nova C-Lebrity, se Taylor in May nekje sredi nastopa sama znajdeta za mikrofonom: kitarist ob vseprepevajoči Love of My Life, ki kot molitev odmeva v velikanski dvorani, bobnar ob Im in Love with My Car ter A Kind of Magic. Rodgersovo delo ni pretežko: nihče ne pričakuje, da bo kopiral Mercuryja, na odru sta dva glasbenika, ki sta deležna večje pozornosti kot on in publika ga pričaka pripravljena na huronsko prepevanje ob znanih skladbah. Zahvaljujoč tako toplemu sprejemu, si lahko dopuščajo marsikaj brez slabe vesti ali dolgočasenja večine prisotnih: »basovski« solo, kjer Taylor s palicami igra bas kitaro (uvodno linijo Under Pressure), bobnarski solo, ki ga igra medtem, ko tehniki sestavljajo celoten bobnarski komplet, daljšo kitarski solo točko, ki je trušč odmevov in živce nervirajočih tonov. Skratka, publika se zabava in prav tako se na odru zabava bend, ki glavni sklop zapre z Bohemian Rhapsody in pojočim Freddiejem na velikem ekranu.
Ko se je večer zaokrožil z All Right Now, Rodgersovo zimzeleno uspešnico iz obdobja Free, We Will Rock You ter We Are the Champions, so bili nasmeški vidni pri vseh treh glasbenikih. Še Mercury bi se verjetno smehljal, če bi jih slišal in videl. Veselo in hkrati žalostno spoznanje, da prave skupine niste nikoli gledali na koncertu.
