Neobičajen pristop k zgodbi – ta ni kronološko biografska ali vezana z intervjuji, temveč je Fiennesova zvezdnico s kamero v roki spremljala več let – ponuja odkrit pogled na različne obraze karizmatične ženske, ki je v mnogo pogledih opredelila glamur osemdesetih in jo Lady Gaga vsakič omenja kot najmočnejši vpliv na njeno javno podobo.

Pri filmu mi je všeč, kako pokaže različne osebnosti Grace Jones, a za to ne potrebuje intervjujev.
Pokaže širši pogled na njeno osebnost. Če bi posnela podoben dokumentarec o vas in vas povsod spremljala s kamero, v službi, pri športu, s prijatelji ali s starši, bi zagotovo dobila podoben portret. Verjetno bi bili presenečeni, ko bi se videli s tega vidika.

Grace nekje v zaodrju rahlo razdraženo pripomni: »Mi smo vizualni umetniki in vemo, kako morajo biti stvari videti.« Nikoli v filmu ne pove, da je glasbenica. Se tudi vi kot ženska filma bolj vidite kot vizualna umetnica in manj kot pripovedovalka zgodb?
Sebe vidim kot pripovedovalko zgodb, saj je film takšen medij. Obstaja razlika med zgodbo in zapletom. Zgodba se »odpakira« skozi različne plasti in pelje gledalca iz enega kraja v drugega. No, sem vizualna pripovedovalka zgodb. (smeh)

Projekt vam je predlagala Grace, ko sta se naključno spoznali. Ste bili takrat dobro seznanjeni z njeno kariero?
Grace je v zgodnjih osemdesetih posnela nekaj albumov in nastopila v nekaj odmevnih filmih, nato pa izginila z oči širše javnosti. Album Hurricane je njena prva plošča po 19 letih. Vsa ta leta je nastopala le na korporacijskih dogodkih, koncertov za odprto javnost pa ni imela. V svoji domišljiji sem jo dojemala kot ikono tistega časa. Popolnoma me je očarala s takratno pojavo, kot ženska nisem mogla spregledati njene skrivnostne podobe. Spomnim se, kako sem večkrat strmela v naslovnico plošče Island Life in se spraševala, kdo to je. Kako lahko deluje tako močno? Skozi skrbno zgrajeno podobo je delovala kot sila narave. Nato je v nekem trenutku izginila.

Celoten intervju in več o Grace Jones preberite v novem Vklopu!