Slovenija, Avstralija in jutri ves svet je torej vaš najbolj osebni film?
V dojemanju motivov ja, saj bi vam za skorajda vsako reč, ki se zgodi v filmu, lahko povedal kaj osebnega, med drugim to, da je hiša, v kateri živi glavni junak, hiša moje babice in hiša, v kateri je odraščal moj oče, večina filma pa je posneta na vrtu, na katerem sem odraščal sam.

Ali iz tega, da ste odraščali v Mariboru, izvira ideja za zgodbo?
Scenarij ima veliko avtobiografskih elementov, zato mi ta film osebno veliko pomeni. Pomeni mi določeno fazo v mojem umetniškem izrazu in to, da so stvari s ciklom od Petelinjega zajtrka pa do filma Slovenija, Avstralija in jutri ves svet končane. Moja oče in mama sta delala v industrijskih obratih, sam sem končal srednjo tehnično šolo in opravljal prakso v tovarnah, tam pa so na različnih položajih delali še drugi sorodniki. Moja mama je izgubila službo, srečali smo se z mrežnim marketingom, posodami, gospodinjskimi aparati in podobnim, tako da dobro poznam to stran zgodbe. Ta zgodba je blizu meni in celotnemu štajerskemu okolju, tudi Sloveniji. Zgodbe o nemočnem delavcu so večne.

Glavni junak filma, ki ga igra Jure Ivanušič, na koncu »preživi«, ne da bi bil kaznovan za svoja dejanja. Kako to?
V tem filmu glavni junak zakrivi nekaj dejanj, za katera bi kdo rekel, da je zanje treba plačati, on pa je nekako celo nagrajen za to. Pravičnost je relativen pojem; od države do države, od družbe do družbe, pa tudi načeloma v raznih sodnih postopkih vidimo, da je eno pravica, drugo pa okoliščine, ki gredo nekaterim bolj na roko kot drugim, zato se mi zdi to zelo življenjsko. Preprosto zgodi se, da za vsako slabo dejanje ni treba vedno plačati.

S tem filmom, pravite, ste sklenili neko fazo svojega ustvarjanja. V katero smer boste šli zdaj?
To je moj četrti celovečerni film. Pri koprodukciji Gozdovi so še vedno zeleni gre za nekoliko drugačno zgodbo, slovenski Petelinji zajtrk, Šanghaj ter Slovenija, Avstralija in jutri ves svet pa so usmerjeni v klasično pripovedno strukturo. Za naprej me zanimajo še kakšni drugi pripovedni stili in zvrsti, na primer sestavine umetniškega izraza, trilerja.

Celoten intervju preberite v novi številki revije Vklop!