Film

Prehod Jureta Ivanušiča

Marjana Vovk
14. 4. 2009, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Jure Ivanušič je igralec, glasbenik, skladatelj, pevec, režiser, voditelj ... V trilerju Prehod pa se ukvarja z manipulacijo človeških misli.

Pri Juretu Ivanušiču ne moremo mimo besedne zveze vsestransko nadarjen: je igralec, glasbenik, skladatelj, pevec, režiser, voditelj ... Naštejmo le nekaj njegovih stvaritev: poznamo ga iz oddaj Lepo je biti Mozart in Impromptu, na radiu je imel oddajo Igramo se z zvezdami ali Sobotni večer z Juretom Ivanušičem, videli smo ga v serijah Mi se mamo radi in Prešeren, lani je s posnemanjem Deana Martina navdušil kot voditelj Slovenske popevke, med njegovimi številnimi predstavami pa zagotovo izstopata prav tekoča glasbeno-gledališka projekta Srce v kovčku in Od tišine do glasbe.

 

Trenutno nastopa v glavni vlogi v trilerju Prehod, v sinhronizirani verziji risanke Pošasti proti nezemljanom pa posoja glas ameriškemu predsedniku. Je zanimiv sogovornik, ki na prvi pogled deluje morda malce ležerno, v resnici pa se mu po glavi podijo globoke misli in eksistencialna vprašanja. Življenje sprejema kot čudež, veliko se smeji in okoli sebe seje pozitivno energijo.

 

Prehod je za gledalce kar naporen film – zgodbo je treba pozorno spremljati, polno je preobratov, stvari se dogajajo v junakovi glavi ... Tudi za vas?
Res je. To je (para)psihološki žanr. Film potuje po tanki meji med resničnostjo zunaj junakove glave in njegovim notranjim dogajanjem. Zgodba je nastala po literarni predlogi Vladimirja Nardina, poleg njega sta kot (so)scenarista podpisana še Franci Slak in režiser Boris Palčič. Sam sem vztrajal, da se zadnja verzija scenarija ozemlji in z režiserjem sva se pri tej (nujni) ozemljitvi dokaj ujela. To, da film teče, pa je odvisno tudi od montaže, glasbe itd. … Tako in tako je čudež, da je Prehod sploh nastal. Imeli smo točno pol manj časa za snemanje, kot ga potrebujemo za normalen film. Treba je bilo snemati, karkoli pač se je zgodilo, ni smelo biti bolezni ali podobnega. Spomnim se, da sem bil tri, štiri dni na robu bolezni, že kar močno prehlajen, ampak smo morali posneti do konca. Napitali so me z vitamini in tabletami. Za nekaj kadrov vem, da sem bil čisto "out".

 

Torej je bilo težko?
Ja, ker smo imeli malo časa, in ves čas moraš biti skoncentriran, ker se film ne snema po sosledju dogodkov, ampak po lokacijah. Zato tudi zelo rad delam filme: že prvi snemalni dan moraš imeti vse v glavi, kot skico, če se izrazim slikarsko. Skico celotne vloge, ki jo sproti barvaš, a ne po vrsti, ampak po lokacijah. Na koncu se slika sestavi in šele tedaj vidiš, če je vse v redu, če je razvoj lika pravi. To mi je zelo všeč. Pred snemanjem se seveda pogovarjam s scenaristom in režiserjem in potem v glavi sestavim svoj lik: kje ima vrhunce, kateri momenti so ključni za njegov karakter. V gledališču je drugače, tam dva meseca linearno študiraš, po premieri pa predstava s ponovitvami počasi raste. Pri filmu pa posnameš – in to je to, ne moreš nič več narediti.

 

Kako blizu vam je zgodba?
Všeč mi je, ker se film sprašuje, kaj je in do kod seže manipulacija. Seveda je aktualen. Ali je danes varnost samo pretveza za kontroliranje posameznika in potem manipuliranje z njim? Ali je res treba imeti povsod kamere in vse posneti? Kje so meje? Komu verjeti? Katerim in čigavim medijem? ... Intima postaja javna, priljubljeni so resničnostni šovi (ki so mimogrede najbolj zrežirani!) … Okus ljudi ne obstaja, ampak se ustvarja.

 

Trenutno se ukvarjate z dvema glasbeno-gledališkima predstavama, Srce v kovčku in Od tišine do glasbe, pripravljate tudi novo ploščo.
Ja, s skupino NORDunk pripravljamo drugi album (pred skoraj desetimi leti je nastal naš prvi Ob desetih zvečer). Predalčkajo nas v kabaret in šanson, ampak zase tega ne bi nikoli rekel. Novi CD avtorskih pesmi, ki je v postprodukciji in upam, da bo letos končno izšel, je drugačen, z glasbenega stališča je mešanica na temelju rocka.

 

Menda želite potovati v Afriko. Zakaj ravno tja?
Zaradi ritmov! Pradomovina ... Potoval bi naokoli in spoznaval tamkajšnjo atmosfero in življenje. Rad bi videl druge načine bivanja. Tako bi se prevrednotile stvari v meni; verjamem, da zahodni način življenja ni edini, morda je celo najslabši.