Ustanovil jo je Širo Oguni. »Ko je moja mama postala dementna, sem ugotovil, da sicer pozabi, kaj sem ji rekel pred petimi minutami, a se še vedno spomni, kako skuhati kosilo. Povabil sem jo, da bi skupaj odprla restavracijo, v kateri bi kuhala. Zdelo se mi je pomembno, da je med ljudmi, da se zaradi demence ne zavije v zapredek osamljenosti,« je dejal ustanovitelj socialnega podjetja. V restavraciji poleg njegove mame delajo tudi drugi ostareli z demenco, tudi kot natakarji, kar pomeni, da se pogosto zgodi, da gostje dobijo napačna naročila, a prav to je tisto, kar skušajo naučiti ljudi: »Pomembno je, da ljudi napak bolnikov z demenco ne razumejo kot breme, temveč jih sprejmejo z nasmehom,« je še dejal Oguni. Tako pravi, da je v restavraciji vedno veliko smeha, empatije, tolerance in medsebojnega učenja o tej bolezni.
