Ponavadi si ob koncu razmerja postavimo vprašanje – je res dokončno? Zakaj tega nisem pričakovala? Zakaj zdaj nisem pripravljena na to? Vprašanjem sledijo mešani občutki: krivda, žalost, jeza, celo sovraštvo … Kot da bi se svet sesul v prah. Psihologi in drugi svetovalci za partnerske odnose opažajo, da gremo po koncu razmerja čez več faz, s katerimi prebolevamo minulo ljubezen.
Zanikanje
1. Dvom
Zanikanje je izredno pogosto pri zatiranju bolečine zaradi izgube, a z njim prizadeti ignorira prave vzroke za razdor zveze. Če nas nekdo zapusti, lahko hitro postanemo prepričani, da boj še ni izgubljen in da lahko zvezo ponovno zgradimo. Za blaženje žalosti se tako zdi ideja, da je mogoča pot nazaj, zelo pripravna. Takšno zanikanje onemogoča popolno soočenje z resnico. Pogosto je tudi prelaganje odgovornosti na druge, namesto da bi sami sprejeli odgovornost za svoja dejanja in se soočili z njimi.
2. Idealizacija
Odhod partnerja lahko povzroči kar precej sivih dni, ko se počutimo žalostni in osamljeni. Pojavi se občutek, da je bivši partner eden in edini, nenadomestljiv. To povzroča še dodatno bolečino. To fazo lahko spremljajo še občutek krivde in očitki, da smo krivi za odhod partnerja. »On je odšel, a jaz sem zapuščena,« je pogosta misel. A zagotovo se tudi tisti, ki je zvezo razdrl, počuti osamljenega. In zakaj je bil konec zveze nujen, se vprašate. A na drugi strani si morate zastaviti vprašanje: Sem pripravljena vztrajati v razmerju brez ljubezni, da le ne bi bila sama?
3. Črnina
Naša prepričanja morda niso povsem usklajena z drugo osebo. Ravno v razmerju spoznavamo tudi sami sebe, pravijo psihologi, a na drugi strani smo tudi občutljivejši. Zdaj je čas, da zgradimo svojo neodvisnost. Kakšna zadeva morda sploh ni tako črna, kot je videti na prvi pogled. In morda nam v življenje lahko prinese številne pozitivne spremembe. Zato le odvrzite črnino, ne potrebujete je.
Dokaz: drugi je obrnil list v knjigi
1. Zamera
Bolj ko se obdajamo z melanholijo, bolj lahko občutimo jezo in zamero zaradi vsega, kar smo dali v razmerje. Vendar to sploh ni nujno slabo, saj bomo tako lahko predelali zamere do nekdanjega partnerja. Ta mržnja se obnese predvsem v boju proti depresiji in strahu, da bi ostali sami. A vsekakor lahko pride tudi do trenutka, ko privrejo na dan vsa potlačena čustva in neizrečene besede. In takrat je lahko frustracija še toliko močnejša.
2. Nostalgija
Ko jeza in zamera popustita, se začnemo razmerja spominjati z nostalgijo, predvsem časov, ko je razmerje cvetelo. Žalost se začne počasi umikati novi volji do življenja in novemu veselju. Morda smo vmes celo spoznali, da s partnerjem zares nismo bili za skupaj in so ločene poti veliko primernejše. Spoznamo, da je življenje po koncu razmerja prav tako lepo.
3. Sprejemanje
Odpuščanje – to ni vdanost v usodo niti ni več jeza. Preprosto nismo več obremenjeni in na nekdanjega partnerja ne gledamo več kot na obdolženca. Ponovno odkrivamo stik s sabo. Premikamo se naprej. Vzpostavimo stik s sabo. Spoznamo, kako pomembno je sprejeti ljudi takšne, kot so.
