Mnenja

Navaden dan nenavadne mame: ManiJAK

Dragica Kraljič
9. 5. 2024, 08.00
Deli članek:

Najprej malo potarnam: tudi letos me je kukavica s prvim kukanjem zasačila na sprehodu. Brez enega cekina v žepu!

Zarja Jana

Sploh pa je nisem pričakovala tako zgodaj v aprilu, ker se je največkrat začela oglašati okrog prvega maja. Tudi danes zjutraj, res zgodaj zjutraj, ko je sneg spet zapadel do sredine Rombona in vseh gora tukaj naokrog, je že prepevala. Kaj naj rečem? Čisto nič se ni zdelo prav: spet je bilo treba zakuriti, kukavica se je prehitro vrnila iz južnih krajev, ostra burja in mraz sta v nekaj dnevih osmukala cvetove na jablanah in breskvah, midva z Janekom sva spet oblekla bunde in kape … V takšnih trenutkih človek išče vsaj kakšno bilko, da na svetu ni vse narobe. Jaz sem jo videla v regratovih lučkah, hehe. Bolj ko je burja česala travnik, poln regratovih lučk levo in desno, niti eno seme ni odletelo. Ker še ni bil njegov čas. Morda pa čakajo na lepše vreme? In potem bo tako kot v  pravljici Gregorja Strniše Lučka Regrat, ki pravi na koncu: »Nasvidenje čez leto dni!«

»Koliko lepih slovenskih pravljic obstaja,« sem z malo obžalovanja pomislila, »midva pa sva obtičala z Mišmašem!« Toda je že dobro! Moj Janek ima pač svoje zamisli in potrebe, pomembni podporni zidovi njegovega sveta so tudi ponavljajoči se dogodki. Ker vsakokrat neskončno uživa pri branju njegove knjige, mu jo bom brala do zadnjega diha, če bo treba.

Prav gotovo z današnjim naslovom tega besedila ne opisujem Janekovega početja. Beseda manijak namreč pomeni, da nekdo močno pretirava v kakšnem početju, razloži slovar. Janekov svet je prav tako zapleten kakor naš, čeprav se komu zdi njegov strašno preprost. Vendar to lahko mislijo samo tisti, ki ga nič ne poznajo. In zamislite si to: Janek je obsojen živeti v našem svetu, ni mogoče drugače. V svetu, ki je njemu tuj in nerazumljiv. Zato sem morda jaz nekakšna drobna nitka, ki povezuje ta dva svetova. Oh, da bi le bilo tako!

No, danes sem vam želela povedati nekaj drugega. Očitno tudi moji možgani občasno bivajo že v kakšni drugi razsežnosti in sem v besedi manijak videla še nekaj drugega. Naj razložim malo naokoli! Prav na svetovni dan knjige me je doma pričakal paket, v katerem je bil kupček najinih novih knjig. Čisto svežih in dišečih po tiskarskem črnilu, ki se je med potjo v Malo vas komaj posušilo. Umijem si roke in stisnem knjigo k sebi! V knjigi je vendar del mene in Janeka, najinega življenja, ki ga rada delim z vami, najini dragi bralci. Z enim samim namenom: da bi spoznali ljudi, ki niso kot drugi, in da bi jih videli in sprejeli takšne, kakršni so. Oni se ne morejo spremeniti, mi se pa lahko. Vsaj malo. Če želimo. Vsaj kdo … Pomislila sem na ljudi v založbi, ki je izdala (zdaj že tretjo) najino knjigo. Čeprav se ve, da zaradi nje ne bo nobenega dobička, se srčno veselijo z nama.

Menda se družba zaveda, kako pomembna je knjiga, branje knjig za posameznika in ne nazadnje tudi za obstoj družbe. Zato obstaja tudi agencija za knjige, javna agencija, pove ime. Javna pomeni, da je namenjena uporabi, koristi vseh ljudi, skupnosti. Skrbi pa za večjo dostopnost slovenske knjige, povečanje zavesti o pomenu knjige in branja, med drugim. Na koncu pa ugotovim naslednje: slovenski knjigi je namenjenega vse manj denarja, pogoji za založbe pa so takšni, da na razpisih te javne agencije uspejo (največkrat) … le eni in isti.

Preproste besede in misli, ki opisujejo najino dokaj (ne)znano in drugačno življenje, v tej reviji vsak teden prebira res veliko ljudi. Ali drugače povedano: ta revija ima tako visoko naklado, da jo v naši deželi morda doseže le še kakšen splošni učbenik. In upam si reči, da imamo bralci te revije tudi bralno kulturo, ker nam je branje v navadi.

Med tisoči in tisoči bralci in bralkami je gotovo mnogo tistih, z menoj vred, ki nas lahko uvrstite med 11 odstotkov Slovencev, ki letno preberemo več kot dvajset knjig. Verjetno je danes ta odstotek še nižji, ta podatek sem našla v raziskavi iz leta 2019. Lahko pa bi bil tudi višji, če bi (z javnimi sredstvi) omogočili večjo dostopnost (cena) in bralcem ponudili (skupaj z filozofskimi razpravami) tudi vsebine, ki se elitam zdijo marginalne, torej postranske, nepomembne.

Moj Janek zna brati, predvsem velike tiskane črke. Vendar mu ne morem položiti v roke kartonke, slikanice za štiriletnike in zraven misliti, da bere in uživa, ker vsebina ni primerna zanj. Tudi jaz ne berem filozofskih knjig, ker ne napolnjujejo mojega življenja. In velikokrat kupim kakšno knjigo v veliki trgovini, najdem jo na polici med sadjem in krompirjem.

Morda pa je (nekakšen) javni interes, da se bralci (kolikor nas je še preostalo) delimo na tiste, ki berejo knjige po izboru države in jih tudi financirajo, in na tiste, ki beremo druge knjige? Vendar naj tega ne delajo v mojem (javnem) interesu. In naj si najdejo kakšno drugo besedo za tovrstno (so)financiranje »slovenske bralne kulture«. Zdaj razumete, kajne: mani iz naslova je pač denar in vsi vi in vse vesolje mi oprostite neskončno grdo besedo, ki sem jo uporabila!

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 19, 7. maj, 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!