Mnenja

Dragica Kraljič: Človek in reka

Dragica Kraljič
31. 8. 2023, 04.30
Deli članek:

"Ne vem sicer, koliko bi očiščen del potoka te dni pri sosedi Nadi in naju pomagal, če bi tudi tukaj padlo toliko dežja kot v drugih delih naše države."

Zarja Jana

Prvi dan deževja sem ob vsakem močnejšem nalivu zaslišala potok Gereš, ki teče tik ob  najini hiši. Tukaj mu rečejo tudi Gerš patok, no, vsaj približno tako je slišati domačine. Ob vsakem močnejšem nalivu bliskovito narase, ampak potem tudi hitro upade. Najin Vojko je vedno skrbno čistil vsaj del potoka mimo hiše. Kar pomeni, da je redno odstranjeval samonikle rastline v kamniti strugi in tudi na dnu potoka. Pravil je, da je že doživel, kako se je potok razlil po Mali vasi, kjer imajo vse hiše kleti. Čiščenja potoka tudi jaz nisem nikoli opustila. Ravno pred dvema tednoma sva z Janekom populila vse rastje in ga odpeljala v gozd.

Ne vem sicer, koliko bi očiščen del potoka te dni pri sosedi Nadi in naju pomagal, če bi tudi tukaj padlo toliko dežja kot v drugih delih naše države. V zgornjem in spodnjem delu toka je bistveno bolj zaraščen. Morda si pa s tem le kupim malo upanja in tudi čiste vesti? In ko vidim, kaj vse ljudje odvržejo v potok, tudi mene velikokrat zagrabi najprej začudenje, hip za tem sveta jeza in nato začutim malodušje.

Pred nekaj tedni sva šla z Janekom spet na rafting po Soči. Vodostaj reke ni bil čisto julijski. Kar pomeni višji kot po navadi. Zato naju je vodnik rafta, najin dragi Jernej, posedel skupaj s prijazno družino iz Koroške. S tremi spretnimi, odraščajočimi otroki. Mimogrede: večkrat sem se spomnila nanje v teh dneh in stiskala pesti, da so na varnem v tem težkem času poplav!

Če komu, zaupam Jerneju! V večjih brzicah sva se z  Janekom prijela za plavalna jopiča, hehe, da jaz ne padem iz rafta. Tudi Janekovega skoka z visokega kamna ni bilo! Tako se je odločil sam in meni je tudi padel velik kamen s srca. Veliko dela pa je imel v vsakem zalivčku, kjer se je raft ustavljal, da je naravnal smer. S kontro, seveda! Malo več moči in takojšen učinek, kar je značilno za Janeka! Posebno je užival, ko sta z Jernejem kovala zaroto, da bosta zmočila mamo! Preden sem se pripravila, sta raft zapeljala bočno v brzico in obsedela sem v Soči pod slapom! Koliko smeha!

Reka Soča je upravičeno ena izmed najlepših rek! Mislim, da jo je prav težko opisati z besedami, posebno pa še vse njene barvne odtenke. Ki se neprestano spreminjajo, odvisno od letnega časa in količine vode v strugi. Vedno pa ji je treba izkazovati spoštovanje, ki si ga zasluži. Tudi sredi največje suše ni pametno kazati svojega poguma in broditi po najmočnejšem toku. Padec v dvanajst stopinj hladno vodo ni osvežilen, ampak … (z)mrzel! Mimogrede: z Janekom poleti v plitvini iščeva zanimive kamenčke. V reki so biserno beli, ko pa jih posušiva na soncu, dobijo siv odtenek. Zato jih ne odnašava domov. Očitno spadajo v reko, da lahko živijo svoje kamnito, belo življenje. In opazila sva tudi, no, predvsem jaz, hehe, da ima reka veliko kamenčkov z obliko srca. Morda pa jih samo jaz tako vidim? Če boste imeli kdaj priložnost, preverite še vi!

Tudi te dni, ko je vseskozi deževalo, sva se z Janekom odpravila naokrog. Če nisva mogla z dežnikom, sva se pa odpeljala do Čezsoče. Največkrat se ustaviva na parkirišču, kjer se potoček Slatnica pridruži Soči. Potok se rodi nekje pod Zaprikrajem, sredi gozda. Neki dan je bledo modra Soča prihrumela  in pribobnela izza ovinka, da me je stisnilo pri srcu. Ob strani pa se je vrivala rjava Slatnica. Soča očitno ne mara takšnih prišlekov, zato je bila po strugi navzdol med njima jasna in ostra ločnica. Kraljica Soča!

Ampak ko sva nazaj grede zagledala na vstopni postaji za veslanje po Soči skupino tujih turistov s tremi manjšimi rafti, je tudi meni (polpismeni veslačici!) zastalo srce! Deroča voda je spodjedala že prvo stopnico, po kateri prideš do obale reke! Tu in tam so iz deroče reke pokukali kakšno deblo in večje veje ter hitro spet potonili. Raznolik tovor je Soča odlagala malo nižje pred Boko, kjer se struga razširi. Soča tam odlaga naplavine, ki  potem vedno znova spreminjajo njen tok.

Nihče pri zdravi pameti v tem trenutku ne gre na reko! Koliko adrenalina je bilo v teh tujih turistih in njihovih tujih vodnikih, ne vem! No, adrenalin morate razumeti takole: nespamet, neznanje, ošabnost  … in dobiček! Je komu še mar za življenja ljudi?

Če bi jim bilo mar, bi vzeli te svoje čolne in odšli na tisti konec naše države, kjer so bili  hiše, mostovi, tudi ljudje, njihovo premoženje … pod vodo. Morda bi lahko rešili vsaj kakšno žival? Prihranili kakšnemu gasilcu, reševalcu, dobrim ljudem, ki so pomagali v strašni nesreči, kakšno brodenje po narasli vodi z malimi otroki v naročju? Če bi jim bilo mar, ne bi silili na reko in s tem izzivali veliko nevarnost, da bi tudi njih moral nekdo reševat! Zelo težko mi je pritiskalo na srce njihovo naduto sporočanje pričakovanja avanture z vzkliki navdušenja na robu nepredvidljive reke! Človek bi se zjokal ob takšni neumnosti!

Upam, da jih je vendarle kdo pozneje ustavil pri njihovem početju. Še en razmislek za odločevalce: ali res lahko pride vsak, od koderkoli, kakršenkoli … na reko in celo prevaža turiste? Na reko, na vodo, ki se nikoli ne ravna po človekovih željah in pričakovanjih, ker ima svoje življenje. Koliko lekcij še potrebuje človek, da bo nekoč to razumel?

To o spoštovanju narave in vseh njenih Soč, kot nam pripoveduje Iztok Mlakar v pesmi Soča. 

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 35, 29. avgust, 2023.