Mnenja

Onkološka bolnica št. 6196: Napol prazen ali napol poln kozarec?

Katarina Keček
29. 8. 2023, 04.30
Posodobljeno: 29. 8. 2023, 17.15
Deli članek:

Ne vem točno, kako sem prišla na prosto, nekako sem se uspela odvleči ven. Stojim na pločniku pred Kliničnim centrom, sonce blešči naravnost vame in ne dojemam, kaj se je pravkar zgodilo. Kaj je rekel zdravnik?

revija Jana
Pisateljica in kolumistka Katarina Keček

»Sem zdaj zdrava ali ne?« Nejevoljno se prestopam, nikamor se ne premaknem, kar čakam, da se bo nekaj zgodilo samo od sebe. Od nenadnega napada razočaranja sem ohromela. Ne vem, zakaj sem bila sveto prepričana, da se bo današnji sestanek končal čisto drugače. Svoje življenje bi lahko stavila, da bo dr. Ribnikar rekel: »To je to, Katarina, dobro ste jo odnesli, zdravljenje je bilo uspešno, fajn se imejte.« Priznam, da so me občasno spreletele tudi temne misli, kaj pa če …, a sem jih takoj pregnala iz svoje glave.

Na vmesno možnost, ki mi je bila zdaj tako elegantno servirana, sploh nisem računala. Ni konca teh lekcij. Vedno so mi šli na živce ljudje, ki namesto pol polnega kozarca vidijo le napol praznega. Zaradi te negativne energije, ki te ves čas vleče navzdol in sili v obvezno anksioznost, sem se celo ločila od bivšega moža. Nisem več mogla poslušati, kaj vse bo lahko šlo že jutri narobe. In potem je tudi res šlo, kot bi s svojim jamranjem priklical nesrečo nad nas. Zato te črne vizije svoje prihodnosti sploh nisem imela. Ko bom po zdravnikovih odrešujočih besedah stopila iz klinike, takšen je bil moj končni scenarij ozdravitve, se bo pred mano razprla rdeča preproga, v zrak bodo odletele bele golobice, ljudje pred inštitutom pa bodo vzklikali in mi čestitali za uspeh.

Res ne vem, kje pobiram te neumne ideje. Saj ni čudno, da se moji življenjski scenariji nikoli ne uresničijo, navkljub mojim naivnim pričakovanjem. Verjamem, da bi mi tudi v filmu, ki bi ga snemali o meni, režiser zagotovo dal stransko vlogo, takšne sreče sem. Moram se premakniti s tega pločnika, sonce je neusmiljeno, enako kot življenje, in trenutno ne enega ne drugega ne prenašam najbolje. V moji glavi se kotalijo zdravnikove besede, sem ter tja, sem mar kaj narobe razumela? Zakaj se počutim poraženo, četudi ni rekel nič takega, zaradi česa bi lahko zdaj jokala? Ni sicer rekel, da sem oh in sploh, ni pa tudi rekel, da sem podrta in da je pred mano samo še šest mesecev življenja. Prav te grozne besede so namreč včeraj zdravniki izrekli mojemu prijatelju kuharju, ki se bori z rakom trebušne slinavke. »Dobra novica je,« je rekel Dejan, »da ne bom umrl zaradi raka. Slaba pa je ta, da bom umrl zaradi srca. Od vse te bolezni in zdravljenja je moje srce močno popustilo. Dela samo še z dvajsetimi odstotki, pljuča mi zaliva voda. Trikrat sem bil ta teden na urgenci. Malo me pošraufajo pa pošljejo domov. Na koncu sem z živci, ne morem več zdržati tega pritiska.«

Nemo buljim vanj, nič ne rečem, želodec mi skače gor in dol. »Samo transplantacija srca me lahko reši. A za novo srce bi moral preboleti tega raka in naslednjih pet let bi moral biti zdrav, šele takrat bi bil primeren kandidat za operacijo.« Nič ne rečem, ne najdem besed. Dejan joka, jokam tudi jaz. Njegove žene ni doma, otroka je peljala na bazen, da vsaj za nekaj ur zbežijo pred smrtjo, ki se skriva po vogalih njihovega stanovanja. Poskušam jo ujeti s pogledom, zavohati, starko nemarno, nekajkrat v življenju sva se že srečali. A stanovanje je svetlo, čisto, na televiziji se predvaja neki film, v katerem dva starčka hodita po makadamski cesti in se pogovarjata. Tako kot midva z Dejanom.

Zakaj torej nisem srečna in zakaj ne vriskam na ves glas ob čisto drugačni novici, ki mi jo je dr. Ravnikar ravnokar povedal? Čemu ne sprejmem njegovih besed: »Trenutno ste v redu, tumorski markerji so pod povprečjem,« kot nepričakovano in fantastično darilo življenja? Pred dvema letoma bi ubijala za te besede, zdaj pa se obnašam, kot bi mi nenadoma poginilo pol črede ovac. Solze mi silijo v oči. Padla sem v luknjo neumnega pričakovanja, razmišljam kot klasična depresivna žiloreznica, iščem dlako v jajcu samo zato, da se lahko samopomilovalno valjam v objemu bolezni. S tem ji dajem še večjo težo, širim njen prostor in posledično zmanjšujem lastno moč. Najbolje, da se kar oklofutam tu sredi ceste in spravim v red. Komu pomaga, da si jemljem sapo zaradi strahu pred jutrišnjim dnevom in sprejemam usodo poraženke kot neko nespremenljivo konstanto v svojem življenju? Meni najmanj. Že zdavnaj sem se naučila, da obstajata samo dva položaja v življenju, ki si ju človek sam izbere: lahko si žebelj ali pa kladivo, druge izbire ni. Že dolgo nazaj sem se odločila, da bom zmagovalka zase, ne glede na to, kako visoke ovire mi postavlja življenje. Zmagovalka postaneš, ko svoje rane in poraze spreminjaš v izvor moči, v energijo, ki te žene naprej. Zmaguješ takrat, ko dojameš, da si po vsaki bitki močnejši, čeprav potiš krvavi pot. Sama izbiraš poti v življenju in vso pravico imaš izbrati nekaj drugega. Ali pa tretjega. Zato nikoli ne bom izbrala napol praznega kozarca. Ni šans. In tudi zdaj ne mislim ostati v tej luknji samopomilovanja, oprijela se bom pozitive, ki jo je zdravnik orisal, in ne tistega, kar bi lahko bilo. Če bo do tega sploh prišlo.

Stare Katarine ni več. To je dejstvo, pred mano stoji druga ženska, v sebi slutim novo jaz. Nisem še prebolela izgube same sebe, vprašanje, ali jo sploh kdaj bom. Ljudje hodijo mimo, nihče ne opazi mojega uspeha, solze mi tečejo iz oči v lahnem curku, kot bi odprla pipico na sodu za vino. S slanimi kapljami spiram s sebe življenjsko navlako in energijo slabih ljudi, da najdem svojo čisto bit, ostanke same sebe. Od vseh in vsega lahko zbežiš, od sebe nikoli. Zmagovalka postaneš, ko svoje bolezni in brazgotin ne skrivaš več pred svetom, ja, tudi to si ti, žal ali pa na srečo. Popolnosti ni in ni ga človeka, ki ne bi bil ranjen, tako ali drugače. Težke življenjske situacije, ki jih vsi preživljamo, nas delajo posebne in unikatne. Hvaležna bi morala biti, da sem dobila še eno priložnost, huronski blagoslov in novo sezono priljubljene nanizanke o svojem življenju. Preživela sem raka in diham s polnimi pljuči. Kaj sploh hočem več?!

Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 35, 29. avgust, 2023.