Ob vsem, kar se je zgodilo, moram malo strniti misli in dogajanje zadnjega obdobja. Vremenski pojavi, ki jih nismo bili vajeni v takem obsegu, so naredili neverjetno škodo ljudem, posledic pa ne bo mogoče kar tako odpraviti. Nekateri so čez noč izgubili, kar so gradili vse življenje, nekaj je bilo tudi izgubljenih življenj. Ljudi in živali.
Pohvaliti moram ljudi okoli sebe in narod nasploh za angažiranost in pripravljenost ukrepati, pomagati. Res me veseli, da se je tako hitro zbralo toliko ljudi, ki so pripravljeni nuditi pomoč. Žal je moralo priti do take katastrofe, da se povežemo in stopimo skupaj. V prihodnje si želim več tega, na vseh ravneh, ne samo v slabih časih. Dela na sebi. Na sebi kot na delu neke celote, skupnosti. To, kar se je v navalu »lajf coachingov skrbi zase« in mentalitete »jaz, jaz, jaz« v zadnjih izgubilo.
A kolikor je pohvale, je tudi kritike. Zakaj? V zadnjih dveh, treh dneh me je več kot trideset ljudi vprašalo, kam mi lahko prinese različne stvari za Humija. Nekateri, češ, »imam stara oblačila, ki se jih itak hočem rešiti«. Nekateri tudi brez konkretnih idej, kaj je za ljudi, ki so v novonastali stiski, nujno (pobarvanke, na primer). Pa nekateri, ki so že samoiniciativno zbrali celo tono materiala kar vsevprek, nesortirano, kot na kakšnem odpadu. Naj se zbira organizirano in predvsem ciljano. Dobili smo maso ljudi, ki nekaj zbirajo – ne da bi se vprašali, kaj ljudje, ki so najbolj nastradali, sploh potrebujejo, in potem nosijo v blatne ruševine tone igračk, pliškov, pokvarljive hrane ... Od vplivnežev do teh, ki si to želijo biti ali potrebujejo »ego boost«. Slednje se mi zdi ogabno.
Pomoč je vedno dobrodošla. V takih situacijah res vedno. Ne podpiram pa »dokumentarcev« o tem, kako se komu pomaga. Na terenu je zdaj res pestro, se mi pa zdi, da nekatere bolj vodi ideja o tem, kako bodo izpadli v očeh drugih. Ni ti treba javno razkazovati tega in še manj fotografirati ljudi, ki imajo uničeno življenje. Če pomagaš, pomagaj, ker si tega želiš, naj bo to vodilo. Vse drugo je zgolj nabiranje točk in iskanje pozornosti. In če se ljudje ne slikajo in ne objavljajo storijev s terena, še ne pomeni, da ne pomagajo. Mešani občutki me prevevajo tudi glede nekaterih dobrodelnih prireditev, kjer se zbira denar, medtem ko prav s temi dogodki nekateri organizatorji in glasbeniki celo zaslužijo (res iskren bi bil dobrodelni špil, kjer so dobrodelni vsi in ni treba plačevati toncev, sazasov, natakarjev, redarjev …) ter dobijo ob tem še nekaj dodatne reklame.
Vse dobro vsem in hvala, da pomagate ter vam ni vseeno. Ni treba vsem na teren. Eni pomagajo z denarjem, drugi z rokami, fizično, tretji s koordinacijo, prevozi, četrti z mentalno podporo. Načinov je malo morje.
