Tokrat imam veliko srečo, da se narava ni znesla tudi v tej dolini, kjer živiva. Še vedno se spominjam velikonočnega potresa na bovškem pred petindvajsetimi leti. Za prvomajske praznike sva bila z Janekom v Bovcu in v apartmaju, kjer sva spala, je bilo še vedno na tleh veliko ometa. Moji sosedje še danes z zadrgnjenim grlom in strahom govorijo o tistem času. Sicer pa je treba pripomniti, da se je obnova zaključila nekako šele letos.
In moja prva srčna želja je, da ljudem s poplavljenih območjih ne bo treba tako dolgo čakati na svoje domove.
Poplave, potresi, plazovi, ogenj, viharji, obsežne nesreče …, vse to in še kaj povzroči v ljudeh travme. Ker se ujme praviloma pojavijo nenadoma, jih spremljajo strah ljudi, nemoč, groza in izguba občutka varnosti. Človek nemočno opazuje, kako mu vse dotedanje življenje gori, se podira, odteka skupaj z vodo … Ko bi le lahko zavrtel čas vsaj za nekaj trenutkov nazaj in stisnil k sebi škatlo s fotografijami, prve copatke svojega otroka, ki so bili shranjeni v posebni škatlici, kakšen spominek na starše, ki jih ni več tukaj, najljubšo knjigo, ki ga je včasih tolažila, nujna zdravila zase ali za svojega otroka, njegovo najljubšo igračko …, pa teh trenutkov ni mogoče ujeti, če želiš ostati živ!
Živ stojiš ob deroči, umazani vodi, gledaš, kako (velik ali manjši) del življenja odteka iz tebe in se zaveš, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Naslednja kaplja dežja v življenju, naslednji pogled na potoček ali reko z varnega mostu … bo spet vračal mnoge občutke: vsiljive spomine, občutek nemoči, otopelost, paniko, nočne more, napetost …
Moja druga srčna želja je, da bi vsi ljudje s poplavljenih krajev dobili in sprejeli psihološko pomoč, ki je enako pomembna (če ne še bolj) kot vsaka druga. Da bi tista reka, tokrat ljudi, ki nam je bilo prizaneseno, vzbudila in podelila vsaj malo upanja.
Večkrat te dni lahko kje preberem mnenje, da se bomo morali navaditi na takšno vreme in katastrofe. Kar pomeni, da bi se morali z vajo, ponavljanjem prilagoditi na določeno stanje, s spodbujanjem in opozarjanjem pridobiti določeno pozitivno lastnost. Kakšna misel, ali ne? Strašna! In kako se navaditi na misel, da ti lahko nekaj v vsakem trenutku za vedno spremeni življenje? Verjetno ni mogoče! Vseeno pa lahko ljudje naredimo (vsaj) nekaj in obdržimo (vsaj) malo upanja, da bomo ubežali strašnim nesrečam. Kako? Da bi končno začeli bolj skrbeti za svoje drevo, na katerem sedimo. Če ne za drevo, pa za vejo ali pa vsaj vejico! Vse se ruši in podira okoli nas, posamezen človek pa še vseeno misli, da bo (vsaj) on izjema! Kakšna zmota! Kaj nam še lahko pomaga? Lahko bi se vsaj malo, kjer je mogoče, spomnili naših prednikov. Ki so imeli bistveno bolj zdravo pamet, ki so spremljali naravo in zares sprejemali, dojemali, razumeli njena sporočila. Zakaj? Zato, ker jim pameti ni pokvarilo potrošništvo. Izkušnje so jim povedale, da delati proti naravi ni smiselno, da pa je mogoče živeti skupaj z njo. Ne nad njo in ne z velikimi dobički. Ni jim padlo niti na kraj pameti, da bi jemali, kar je njenega. Prilagajali so se na življenje in ne na katastrofe. Tudi zato smo mi danes lahko tukaj.
Zato je moja tretja srčna želja tudi ta, da bi nove domove zgradili tam, kjer je najmanj nevarnosti, da v nekaj minutah, tako ali drugače, izginejo. Da bi se znali poslušati, kaj so želje ljudi in kaj mnenja strokovnjakov. Seveda tudi tistih, ki vodijo zapletene postopke v lokalnih skupnostih. Včasih pač človek mora zaupati drugemu, ali ne? Ali pa prevzeti odgovornost za svoje odločitve in dejanja. Prilagajanje namreč pomeni, da pustimo naravi, kar je njenega, pa če nam je še tako ljubo, drago in lepo.
Verjetno ni pravih besed na tem svetu, ki bi znale res potolažiti ljudi, ki so v trenutku izgubili preteklost. Saj spomini ostanejo, ampak tudi njih načenja čas in bledijo. Če se bodo ljudje ob vsakem večjem dežju, vsakem rahlem potresu, ob ognju v peči spomnili strašnih dogodkov, ki so jih doživeli, si srčno želim, da bi se spomnili tudi lepih doživetij v preteklosti: staršev na pragu stare hiše, prve solate na njihovem vrtu, zibelke njihovega prvega otroka, dobrih ljudi … Vsega tistega, kar lahko ogreje srce. Tistega, česar ne more odnesti nobena voda, porušiti noben potres in niti v ognju ne more izginiti. In biti moramo hvaležni.
In zdaj mi ne zamerite mojega drobnega, čisto intimnega pogleda na življenje. Ker sem pač stara gospa, hehe, z izkušnjami. Skozi življenje hodim z vrečkami v rokah. Toliko pač potrebujem. Ne morem pa hoditi brez Janeka in še nekaj ljudi. In če je empatija sposobnost postaviti se v čevlje drugega, zavedanje čustev drugih ljudi v domišljiji, sposobnost za razumevanje čustev drugih ljudi …, morda prav zaradi tega nisem kot drugi.
Zato je moja naslednja srčna želja, moji dragi ljudje, ki ste tokrat v neskončni stiski: vzdržite in zaupajte! Obstajajo vrečke in vsak od vas ima dobre ljudi v svojem življenju. Ja, drugače bo v prihodnje, kot so videle in so navajene videti vaše oči. Vendar bo na vsak način vredno!
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 34, 22. avgust, 2023.
