Ljudje

Bogdanove čistilne akcije: Ne bodi prestrašen, bodi pripravljen

Jure Aleksič
16. 11. 2023, 07.00
Deli članek:

"Varuh zemlje", ki je zaradi svoje okoljevarstvene dejavnosti dvakrat ostal brez ficka.

Mateja J. Potočnik
Bogdan Kladnik

Leta 1986 je Bogdan Kladnik gladovno stavkal, da bi ga spustili iz JLA. Prvi teden je bilo zelo naporno …  Potem pa se je začel počutiti 'kot rožica', in sicer rožica s kristalno čistimi mislimi. Takrat je imel vizijo, v kateri je ležal na oblaku in gledal na Zemljo, ki se duši v poplavah, potresih, boleznih in vojnah. Ta vizija ga poganja vse do danes. Vmes je postal okoljevarstvenik, alpinist, ekstremni smučar, jamar, kanjonar, fotograf, karateist – in kot boste prebrali, skupaj s prijatelji celo narodni heroj. Za povrh je tudi avtor kar devetdesetih knjig. Preživel je marsikaj, česar statistično ne bi smel preživeti. Med plezanjem po Osrednjih Alpah se je pod njim razsulo nekaj sto metrov grebena, izmaknil se je več snežnim plazovom, s padalom je pristajal na električnih žicah ... Vse to je bila seveda odlična priprava na velike avgustovske poplave, v katerih je nemudoma začel zbirati blago za ljudi v stiski.

Če prav razumem, ste bili že prvo noč do pasu v vodi?

Tistega usodnega večera sem se odpravil preverit, koliko je po prvih nalivih narasla Sava. Bilo je v bližini tacenskega mostu, kjer stanujem … In ko sem se vračal domov, sem lahko videl, da ima sosed že vse poplavljeno. Zato sem pač zakoračil v vodo in priskočil na pomoč. Kmalu nam je med delom voda prav res segala do popka.

Mateja J. Potočnik
Bogdan Kladnik

Ste delali vso noč?

Ne, kakšni dve uri, in je bila večina rešena. A ko sem naslednji dan videl širše razsežnosti ujme, sem po Facebooku nabral okrog petnajst prijateljev z vseh koncev Slovenije. Še isti dan smo krenili v Letuš v Savinjski dolini. Od tam so nas namreč klicali znanci v hudih težavah.

Zelo kmalu potem so vam tacenski gasilci odstopili manjšo dvorano, da ste lahko v njej začeli zbirati blago za ljudi v stiski.

Tako je. In povedati moram, da sem bil prav presunjen nad odzivom Slovencev. Po Facebooku sem objavljal, kaj na terenu najbolj potrebujemo, ljudje pa so samo nosili in nosili. Tudi denarne prispevke, in to po večini za popolne neznance. Ko smo peljali pomoč v Črno, sta nam v zadnjem hipu v žep stisnili kuverto dve kuharici na minimalcu. Darovali sta 250 evrov. Vem, da sem se moral večkrat prav čuditi: »Madona, kakšna solidarnost se vendarle skriva v Slovencih!«

Zelo radi poudarite, koliko vam pomeni, da so vam ljudje tako zaupali.

Na to smo s prijatelji prav res ponosni. Zato smo se še toliko bolj trudili, da smo imeli skladišče ves čas precej vzorno urejeno. Sam pa sem sproti ustvarjal fotozgodbe, da so darovalci videli, kaj delamo in kako porabljamo donacije. Ljudje so nam potem pomagali tudi pri pakiranju, s sabo so pripeljali otroke … Prav luštno smo se imeli. Je pa res, da smo dober mesec delali od jutra do večera. Večino noči sem spal po štiri ure.

Kolikor slišim, so nekateri potem človeško dobroto tudi izkoriščali?

Drži, na terenu smo naleteli tudi na primere vojnega dobičkarstva in drugih oblik pohlepa. Nekateri so začeli zlorabljati medije za donacije, neki tip je začel kopičiti donirano belo tehniko, ki je sploh ni potreboval … No, zaradi takih smo se zatem odločili, da pomagamo samo še na kraju samem, torej tam, kjer lahko na lastne oči vidimo resnične potrebe. Še enkrat se je namreč potrdilo staro triažno vodilo: ignoriraj tistega, ki najbolj glasno tarna, in raje najprej stopi do tistega, ki v kotu tiho stoka.

A pod črto vas je dobrohotnost Slovencev prav presenetila?

Ja, predvsem glede na prejšnje izkušnje. Kaj hočem povedati s tem? S svojim velikim belim kužetom Rasom že leta hodim ob nabrežju Save in čistim. Ne spomnim se, da bi kdaj še koga drugega videl to početi. Zato ima najino delo izrazito sizifovski značaj. Nekoč so visoke vode pod tacenski most prinesle toliko smeti, da sem moral o tem prav posneti filmček. Njegovo sporočilo je bilo: poglejte, kaj prihaja iz gorenjskih vasi, ker tam domačini vse mogoče mečejo v tamkajšnje potočke! Posnetek je na družbenih omrežjih doživel izjemen odziv in padlo je tudi veliko obljub. »Daj, organiziraj in pridemo! Ti samo povej, kdaj!« No, na koncu sva z Rasom spet čistila sama. Nabrala sva okrog štirideset velikih vreč smeti.

Štirideset!

Težko si je predstavljati, kaj vse se nabere na petsto metrih obrežja. Podobno je bilo potem ob novem letu 2019, ko sem spet objavil razglas za čistilno akcijo. Tudi takrat je bila na Facebooku vesoljna Slovenija čisto navdušena … na teren pa spet ni bilo enega samega Slovenca. Tako da so nam obrežje Save očistili češki jamarji, ki so mi edini prišli na pomoč. In zato moram po pravici povedati, da pred velikimi poplavami nisem imel prav veliko vere, da je Slovence sploh še mogoče podrezati.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 46,  14. november, 2023.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!