Bil je še en lep sončen dan, ki nam ga je namenila letošnja jesen, ko smo se odpeljali v Zavratec, majhen kraj v občini Idrija. Dobrih sto prebivalcev živi v tej visokogorski vasici. »Lepo nama je tukaj. Ljudje so prijazni, vedno pripravljeni pomagati. Tudi narava je čudovita. Najina hiša je čisto na samem. Obdaja naju tišina, ki sva jo zadnja leta močno pogrešala,« pove Irena, ki se je iz Radovljice odselila tudi zato, ker se je naveličala hrupa avtomobilov.
Usodno leto 2009
Pisalo se je leto 2009, ko je Ireni umrl oče. »Oče je skoraj do smrti skrbel za vrt ob hiši. Ko je umrl, sem prvič začutila, da si želim delati z zemljo, da bi nekaj ustvarila s svojimi rokami. Delo z zemljo mi je prineslo občutek svobode.« Svoboda je sprožila verižno reakcijo dogodkov. Štiri mesece pozneje je na letališču Lesce spoznala Erica. »Eric je po Evropi preizkušal svoje enosedežno solarno letalo in pristal tudi na našem letališču. Na hitro sva vzpostavila stik, saj za kaj več nisem imela časa. Izmenjala sva si še kontakte, potem pa je odletel nazaj v ZDA.« Čez mesec dni je bil nazaj. Poiskal je Ireno in ji izpovedal ljubezen. Čez devet mesecev sta se poročila. Ireni se je življenje obrnilo na glavo. Takrat 42-letna mama dveh otrok, z varno službo vodje oddelka za nabavo surovin v tovarni Goodyear v Kranju, se je odločila, da pusti službo in začne z Ericom graditi prototip dvosedežnega solarnega letala. V Radovljici sta najela delavnico in v njej tri leta sestavljala letalo. Irena je s spajkanjem spojila 1.800 sončnih celic. »Bila sem deklica za vse. Pomagala sem Ericu v delavnici, urejala papirologijo, bila nabavni, se dogovarjala s sponzorji, urejala spletno stran in komunicirala na družbenih omrežjih. Bilo je kar naporno.« Napor se je začel še stopnjevati, pove Irena, ko sta se z Ericom leta 2016, zaradi njegovega posla, preselila v ameriško zvezno državo Virginia.
V Ameriki doživi kolaps
Irena ni bila več poklicno vpeta v letalske vode, še vedno pa je pomagala Ericu, poleg tega ji način življenja v ZDA ni ustrezal, zato se je njeno telo dve leti po preselitvi v ZDA uprlo. »Vse me je bolelo. Tako hudo je bilo, da ponoči zaradi bolečin nisem spala, čez dan pa nisem mogla funkcionirati, ker sem bila neprespana. Vrtela sem se v začaranem krogu. Sem se pa zavedala, da se moram ustaviti, ali pa me ne bo več.« Po nekaj tednih, ko je bilo z njo zares hudo, je sprejela odločitev, da odleti v Slovenijo na obisk k sinu in hčerki. »Ko sem bila doma, sem začela iskati nekaj, kar bi me sprostilo. Vpisala sem se na tečaj izdelovanja mozaikov, začela ustvarjati, tudi slikala sem.« Izkazalo se je, da si je izbrala uspešno terapijo. Ko se je čez mesec dni vrnila v Ameriko, je Ericu povedala, da si želi, da se za stalno preselita nazaj v Slovenijo. »Eric se je strinjal. Tudi on je priznal, da mu življenje v njegovi rodni državi, kjer vsi hitijo in se vse vrti samo okoli denarja, veliko je tudi tekmovalnosti, ni všeč. Na žalost zdaj ugotavljava, da je ta način življenja in razmišljanja prišel tudi k nam.« Irena je v Ameriki zelo pogrešala tudi pristnejše odnose med ljudmi. »Večina Američanov je zelo površinskih. Najraje se pogovarjajo o vremenu, kaj so kupili, kje so bili, kaj drugega pa jih ne zanima. Politika, religija, medosebni in družinski odnosi so za večino ljudi tabu. V treh letih sem se malce bolj uspela zbližati samo z eno žensko. Večino časa sem se počutila osamljena v množici ljudi.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 45, 7. november 2023.
