Lani novembra ste imeli zelo resen srčni infarkt. Že veste, kaj je bil razlog?
Absolutno, saj nič ne pride samo od sebe. Razlog je predvsem stres. Trideset let neprestanega divjanja, dela iz projekta v projekt, vstajanja ob petih zjutraj, prihajanja domov ob enih, dveh zjutraj … Dvajset let imam tudi že sladkorno bolezen, ki mi je najedla žile. Zraven je bil še velik adrenalin in vse je privedlo do močnega srčnega infarkta. Komaj so me rešili.
Kako in kje se vam je to zgodilo?
Zgodilo se je doma. V soboto smo prišli iz Pariza, v nedeljo sem šel z otrokoma na praznovanje prijateljevega abrahama v Istro. Še dobro, da se ni zgodilo ta dan, ker bi lahko bil na cesti z otrokoma v avtu … Naslednji dan sem imel zvečer predstavo v Brežicah. Ne vem, kaj mi je bilo, da sem enkrat za spremembo prosil ženo, če me pelje …
Morda ste se takrat že slabo počutili?
Ne, sploh ne. Skratka, ko me je peljala s predstave, sem začutil močno bolečino v prsnem košu, ampak sem mislil, da sem si med predstavo pretegnil kakšno mišico. Začel sem se pretegovati, presedati in je začelo počasi popuščati, tako da sem mislil, da je bilo res le to. Doma sem šel v kopalnico, da bi se pripravil za spanje, ko se mi je kar naenkrat začelo zelo močno vrteti. Takrat sem povezal bolečino in vrtoglavico ter spoznal, da gre verjetno za infarkt. Začel sem klicati ženo, prišla je, ko sem že kolapsiral. Poklicala je reševalce, in ti so me peljali na intenzivni kardiooddelek v UKC. Tam sem ostal petnajst dni, ker sem dobil reakcijo. Po posegu so mi namreč vbrizgali tekočino za slikanje žil in kot reakcija so mi odpovedali še jetra in ledvici.
Uh, to pa je strašno!
Nič takšnega. To vse uredijo. Pri nas se v zdravstvu nimaš česa bati, sploh če gre za življenjsko nevarne situacije, ker je naše zdravstvo vrhunsko. Pada pa kakovost in čakalne vrste z vsakim nadstropjem, ko greš nižje.
Koliko časa ste bili v bolniški?
Trenutno sem še delno na bolniški. Malo delam, a ne preveč, ker se je treba vrniti počasi. Telo se resetira in postavlja na novo. Potrebna sta čas in prilagoditev aktivnosti.
Soočenje s smrtjo človeka verjetno spremeni?
Sploh ne. Zame to ni bil problem. Jaz sem rojen v boju s smrtjo. Že kot otrok sem bil toliko bolan, da so zdravniki mami rekli, naj samo moli zame. Sem nenehno soočen s smrtjo in se je ne bojim. Dojemam jo kot prehod. Ko sem občutil trenutek, za katerega bi eni rekli, da že odhajaš, sem samemu sebi rekel, a to je bilo to in da je bilo super, saj smo se imeli fino, in sem to sprejel. Takoj v naslednjem trenutku pa sem se zavedel, da imam dva otroka in da še ni čas za odhod. Žena mi je pozneje povedala, da sta me verjetno tudi otroka priklicala nazaj, saj sta, žal, ta stresni dogodek doživela in bila zraven. Pravim, da sem igral tombolo in dobil glavni dobitek, zdaj igram pa podaljške.
Kako je to vplivalo nanju?
Zanju je bilo zelo stresno. Mislim, da je moja družina pri tem infarktu bolj čutila posledice kot jaz. Še danes so prestrašeni in takoj pritečejo iz sob, že če samo zavzdihnem iz kakršnegakoli razloga.
V kakšnem stanju je zdaj vaše telo? Ste se uspeli čisto pozdraviti?
V redu je, tudi diabetes je pod kontrolo.
Niste pa takšni, kot ste bili pred infarktom, saj ste izgubili kar nekaj kilogramov.
To je enako, kot da bi na avtu imel generalko. Nikoli nisi več enak, ampak to ne pomeni, da si že za na odpad. Stvarem je treba dati čas, enako kot naravi, ki pozna cikle. Jaz sem zdaj pred novim ciklom.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 41, 10. oktober, 2023.
