»Moj ded Miha Ferjuc Milče, ki je bil furman, je začel kopati sivo glino pred 73 leti. S konjsko vprego jo je vozil okoliškim pečarjem in lončarjem. Moj zdaj že pokojni oče Janez Ferjuc pa mu je, tako kot jaz njemu zadnja desetletja, vseskozi pomagal. Oče je nato spoznal patra Simona Ašiča, znanega zeliščarja iz cistercijanskega samostana Stična, in ta mu je povedal, kako lahko z glino pomaga ljudem do boljšega zdravja in počutja. Pater Ašič in moj oče Janez sta se odlično ujela, saj sta se z znanjem dopolnjevala in tako prišla do recepta za uspeh. Vse, kar v naši družini danes vemo o sivi glini, njenih zdravilnih lastnostih in vsestranski uporabi, je plod dolgoletnega pridobivanja znanja in izkušenj,« pojasnjuje Janko Ferjuc iz Gmajnice pri Komendi, ki nadaljuje očetovo poslanstvo in izjemno delo ter je pomagal že mnogim.
Glina je del življenja
»Siva glina mi je bila položena v zibelko, odraščal sem z njo. Ko sem imel sedem let, sem jo šel prvič z očetom kopat v gozd. Od njega sem črpal znanje, saj me je zelo zanimalo vse o sivi glini. Vendar se doslej nisem javno izpostavljal, saj sem delal v proizvodnji. Od nekdaj mi je bilo v izredno zadovoljstvo, kadar so nas poklicale stranke in povedale, da jim je glina pomagala pri težavah. Tako si ne morem več zamisliti, da bi počel kaj drugega, glina je postala del mojega življenja.«
Še danes koplje sivo glino na obrobju Komende. Pas čudodelne, izredno čiste gline se začne pri Vodicah ter nadaljuje proti Mengšu in Trzinu. »Še vedno jo kopljemo, kjer jo je že moj ded: v gozdu, kjer ni kmetijskih zemljišč in ni onesnažena. Izkopljemo jo na globini od treh do petih metrov, večinoma spomladi, potem jo prepeljemo in pustimo na kupu pokrito stati vsaj eno leto. Komendska siva glina je bentonitna, prav zato ima tako veliko absorpcijsko moč. Treba pa je tudi poudariti, da to ni ilovica, kot morda kdo zmotno misli. Mislim, da smo edini, ki še vedno z glino delamo tako, kot so nekdaj. Predvsem pa s srcem.«
Sonce jo aktivira!
»Poleti nimamo počitnic, temveč največ dela. Vsa glina se najprej posuši na soncu, kar je nujno za njeno nadaljnjo obdelavo. Sonce ji nekaj doda, nekaj odvzame; po sušenju je še čistejša, brez primesi. Sonce jo napolni z energijo. Med pripravo glina nikoli ne pride v stik z golo roko, čeprav jo še vedno ročno režemo, razbijemo na manjše kose in te zdrobimo v prah ter nato presejemo, da dobimo čisto in fino. To nato ročno napolnimo v kozarčke ali drugače vmešamo in združimo s preostalimi sestavinami za končni izdelek. Tudi mazila, mila, maske in drugo kozmetiko pripravljamo ročno. Moj oče Janez je pogosto rekel, da glina pozdravi za vekomaj. Kar 50 let je odkrival skrivnost njene naravne priprave. Svoje življenje je posvetil raziskovanju zdravilnih lastnosti gline in pomagal več kot sto tisoč ljudem, ki so si z njo lajšali številne bolezni. Prvi v Sloveniji je začel pripravljati prečiščeno glino za uživanje in obloge.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 31, 1. avgust, 2023.
