Vita Schlegl s plesom presega svoje omejitve

Simpatična najstnica vedrega duha se je pred sedemnajstimi leti rodila s cerebralno paralizo, izraženo na levi strani telesa (levostranska hemipareza). Njeno otroštvo in del mladostništva sta bila zaznamovana s fizioterapijami in obiski raznih specialistov, doma je pod budnim očesom staršev, ki so se po najboljših rešitvah zanjo ozirali tudi v tujino, redno izvajala predpisane vaje. Danes Vita ne samo lepo hodi, temveč celo pleše. Še več, njen ples je navdušil italijanskega odvetnika, ki ima sina s cerebralno paralizo in si zanj želi, da bi nekoč plesal na svoji poroki. Vita je zanj navdih in upanje, zato jo je povabil, da svojo zgodbo odpleše na gala dobrodelnem koncertu oktobra v Benetkah.

»V šoli sem morala nositi čevlje namesto copat, imela sem višjo mizo, vedno sem sedela v prvi vrsti, pri telovadbi nisem smela teči in od vsega sem si vseskozi najbolj želela, da bi bila normalna,« iskreno začne Vita, ko skupaj z njeno mamo Urško Lenščak in očetom Tomažem Schleglom sedemo za domačo mizo. Kljub svojim omejitvam je vseskozi plesala, začenši z vrtcem, nadaljevanjem v osnovni šoli in vpisom v plesno šolo Šinšin v 4. razredu. Preskusila je tudi hiphop, a se je po enoletni pavzi zaradi operacije vrnila k show danceu, ki mu je zvesta od sedmega razreda.
Potrlo jo je, ko so ji povedali, da ne bo mogla biti v tekmovalni skupini, takrat se ji je skoraj sesul svet, saj je mislila, da je plesne zgodbe zanjo konec. Ampak zbogom je rekla samo tekmam, ples pa je veliko več kot to. Vita je zacvetela na individualnih treningih, brez plesa pa si ne more več predstavljati življenja. Ta je tudi njena terapija v več pogledih.

Vita z mamo Urško in očetom Tomažem ter živahnim kosmatincem Bondom

Srečevali so prave ljudi

Vitino levostransko hemiparezo so pri nas obravnavali s fizioterapijo, fiksnimi opornicami in botulinom, njena starša pa sta izvedela, da se v Nemčiji tega lotevajo z dinamično opornico. Da, še ena tipična zgodba staršev otrok s posebnimi potrebami in telesnimi omejitvami, da se ne ustavijo pri edinih možnih pri nas ponujenih zdravstvenih rešitvah, temveč se sprašujejo, ali obstaja drugače in bolje.

»Vita je po eni strani imela srečo, ker njena okvara ni bila tako huda, po drugi strani pa smolo, ker je bila prav zaradi tega sorazmerno pozno odkrita. Shodila je že, ko se ji je začela okvara čedalje huje izražati s hojo po prstih leve noge in z zategovanjem leve roke. Na začetku je imela fizioterapijo enkrat na tri tedne, ko pa je shodila, je fizioterapevtka za nekaj časa terapijo celo prekinila, ker Vite ni mogla umiriti. Tistega obdobja se spominjam z grozo, saj sem vedela, da bi bilo treba nekaj narediti, a se na začetku sploh nisem znašla. Nisem vedela, kam naj se obrnem po pomoč,« se spominja Vitina mama Urška.

Vita si brez plesa ne more več predstavljati življenja. Ta je tudi njena terapija v več pogledih.

Razvojna pediatrinja je Vito napotila k drugi, takrat še premalo izkušeni fizioterapevtki, je pa ta je k sreči uvidela, da bi se pri deklici dalo še marsikaj storiti. »Ker se ni čutila dovolj sposobna ukrepati, nas je povezala z izjemno fizioterapevtko Meto Stravnik. Takrat sem se umirila, saj sem čutila, da je hči končno v dobrih rokah. Gospa Meta mi je dejala, naj pustim vse druge stvari, če si to le lahko privoščim, in se posvetim otroku, saj se je zgrozila, češ da je bilo pri Viti že veliko zamujenega. Če ne ukrepaš pravočasno, se seveda vse samo slabša. Povedala je, da bom morala tudi sama delati s hčerko, ter me natančno naučila, kako izvajati vaje doma, k njej pa smo hodili tudi večkrat na teden – da se stanje ni slabšalo. Tako je teklo naše življenje do Vitinega sedmega leta.«

Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 31, 1. avgust, 2023.