Ob svoji plavalni polnoletnosti, torej po osemnajstih letih plavanja, ste si prislužili čudovito darilo: postali ste evropski prvak.
Res, to je moj največji uspeh doslej. Pred tem sem na evropskih prvenstvih trikrat dobil bronasto medaljo, to pa je moj prvi naslov. Prišel je ob pravem času, na vrhuncu moje kariere – a to ne pomeni konca, zdaj delam za to, da bi dobival medalje na svetovnih prvenstvih.
Aktualni evropski prvak je začel trenirati pri sedmih letih v Kopru. Zakaj plavanje, zaradi bližine morja?
Treniral sem v Kopru, toda trenirati smo začeli v Izoli, tja so nas vozili starši, tudi starši prijateljev. Za to, da sem treniral plavanje, so »krivi« starši: ko sem bil mlajši, sem bil rad na ulici ter igral košarko in nogomet, nikoli pa nisem razmišljal, da bi se resno lotil športa. Pa me je mama vpisala v plavalni klub tudi zato, da ne bi bil samo na ulici in da bi energijo usmerjal načrtno v šport. Res se je začelo po naključju, sam si plavanja nisem posebej želel, pa tudi v družini ni bilo velikih športnikov.
Da obstaneš v športu, ki res zahteva celega človeka, je potrebno mnogo volje, vztrajnosti in moči. Tudi treningi so pogosti in zahtevni.
Na začetku sem jih imel trikrat na teden, potem so se začeli zgoščevati in stopnjevati. Pri plavanju je tako, da moraš biti discipliniran in imeti toliko energije, da lahko treniraš pred šolo in po njej, vmes pa delaš domače naloge ter se učiš. Treba se je dobro organizirati, izredno pomembna pa sta volja in to, da slediš svojim ciljem.
Pa ste že kot majhen vedeli, kaj si želite?
Ja! Vedel sem, da si želim postati evropski in svetovni prvak! Toda po tej poti sem šel postopoma: najprej z medaljo na državnem prvenstvu, potem sem bil državni prvak, nato so sledili državni rekordi, pa medalja na mladinskem in članskem evropskem prvenstvu …
Trenerji so torej prepoznali vaša talent in voljo do dela?
Kar hitro, toda v Kopru ni bilo pravih razmer za delo – saj jih tudi v drugih naših večjih mestih ni. Pri nas je bil samo en petindvajsetmetrski bazen v sklopu hotela, trenirali smo takrat, ko so nam hotelirji dovolili. Tudi s suho vadbo ni bilo nič, potem so pa še začeli prenavljati hotel in smo morali trenirati v manjših hotelih, v Delfinu v Izoli, ki je dolg petnajst metrov. Poznalo se je, da so razmere slabe. Toda moj trener Vedran Žagar je skušal pomagati na vse načine, tako s suhimi treningi kot s plavanjem v morju. Nekako so poizkušali iz mene narediti največ.
Se niste zavedali, da imate slabe razmere, ali se vam to ni zdelo pomembno? Danes je zelo popularno iskati vzroke za neuspeh v slabih razmerah.
Moj trener šele sedaj vidi, kako slabe razmere za delo smo imeli – toda takrat je bilo treba iti naprej in iz sebe narediti največ.
Vaše otroštvo je zaradi treningov teklo drugače. Kako ste to sprejemali?
Imel sem cilj in ni mi bilo težko žrtvovati prostega časa zanj. Res pa je, da so mi treningi in tekme prinesli ogromno pozitivnih stvari, ki jih brez plavanja ne bi doživel: spoznal sem toliko ljudi, s katerimi smo se družili na tekmovanjih in treningih, toliko prijateljev sem dobil, pri štiriindvajsetih sem prepotoval in videl ves svet! To daje širino! In kadar dosegaš uspehe, čutiš, da si res nekaj posebnega: vsak, ki trenira in dela, nima možnosti doseči tega, kar sem jaz. Treniral sem s stotimi soplavalci, trudili so se tako kot jaz, imeli so enake želje, a niso nikoli nič posebnega dosegli.
Kljub treningom, ki ste jih imeli dvakrat na dan, ste maturirali.
Na dan sem treniral pet ur in ja, naredil sem srednjo šolo v Kopru, zdaj pa sem študent na fakulteti za šport. Ko sem prišel v Ljubljano, se je s študijem malo ustavilo, ker na fakulteti pričakujejo, da si osebno prisoten na predavanjih in vajah, vrhunski športniki pa preprosto nimamo časa in tudi jaz sem v časovni stiski. Gre počasi. (nasmeh)
Ste pa hkrati zaposleni. Torej študirate in plavate ob delu?
(Smeh) Tako ja, od leta 2005, in to mi daje osnovno socialno varnost. Moram pa reči, da sem imel, ko sem bil mlajši, več energije. Ni se mi zdelo težko trenirati, iti v šolo, trenirati, se učiti. Pa saj smo tudi žurirali, recimo ob koncu tedna.
Krasen stranski učinek športa je ta, da si športnik preprosto mora znati organizirati čas, da mu znese vse.
Če imaš časa na pretek, ne narediš nič, ampak ga kar nekako izgubljaš: zasanjan si, razmišljaš o drugih stvareh, se dolgočasiš. Vem, kako je, ko imamo poleti tri tedne pavze: za teden ali dva grem na morje, toda proti koncu drugega tedna se že začnem malo dolgočasiti. Telo je navajeno ritma.
Manjka tudi hormon sreče serotonin, ki se sproža ob hudih naporih?
Tudi. Prav zdaj, ko sva šla s punco Tino na neki večji hrib, sva se pogovarjala, kako pomembno je gibanje in dvigovanje ravni tega hormona. (smeh)
Vas dekle razume, podpira?
Zelo! S Tino sva skupaj osem let, z menoj je od začetka, spoznala sva se, še preden sem dosegel rezultate v mladinski kategoriji – večji del zaslug za moj uspeh gre njej! Vzpodbujala me je, mi pomagala, doma kuhala, opravila je dosti dela, ki bi ga sicer moral sam. To mi veliko pomeni, za športnika je pomembno, da ima nekoga, ki skrbi zanj. Saj sem tudi jaz pomagal njej s psihološkega stališča med študijem na pravni fakulteti, ki ga končuje – oba si pomagava, potrebujeva se, to je ljubezen.
