Pravijo mu oče sodobnega Mercatorja, največje slovenske gospodarske družbe, na čelu katere je bil 18 let. Miran Goslar je na začetku maja skupaj s Francetom Bučarjem postal častni meščan mesta Ljubljana in odtlej ga na različne razprave o gospodarskih razmerah še bolj vneto vabijo. »Ampak se ne dam več. Samo še vam bom nekaj povedal, potem pa bom užival zasluženi mir. Veste, sem pač len,« je pripomnil iskrivo. Trenutne razmere mu dajejo veliko snovi za razmišljanje in nanje gleda z distance upokojenca. Ne upa si česarkoli napovedovati, je pa zmerno optimističen.
Kot dolgoletnega direktorja ugledne gospodarske družbe vas sprašujem, kako gledate na razmere v gospodarstvu. Krizni časi, kot jim pravimo, nas silno skrbijo.
V razvoju človeške družbe ni kriza nič posebnega. Zgodovina se razvija v krčih, protislovjih in medsebojnih nasprotjih. Tako krize in še bolj vojne so vgrajene v bistvo človeške družbe. Vse poganja pohlep, sla po oblasti, bogastvu, zavist, sovraštvo, prevare, ropanje. Odkar obstaja človeštvo, je tako. Zato moramo biti na krize vedno pripravljeni. Ampak nismo. In nas vedno znova presenečajo.
Iluzija je misliti, da bi kdaj lahko nastala nekonfliktna družba. Nikoli ne bomo brez razočaranj, brez težav in nezadovoljstva. Vedno bomo iskali rešitve, kako to premostiti. Pa tudi iz izkušenj se ne bomo kaj dosti naučili.
Mar res mislite tako? Nas ne bo izučilo?
Nikoli nas ni. Čeprav vsi vemo, da bo ta kriza minila, bo po določenem času spet nastopila nova. Ciklusi vzponov in padcev so stalnica gibanja človeške družbe. Normalno je, da je tudi Slovenija kot majhen sestavni del tega okolja pri tem prizadeta. Zadnjič so objavili podatke o gibanju v Sloveniji za prvo četrtletje, pa tudi drugemu ne kaže nič bolje. Številke so res alarmantne: 21-odstotni padec izvoza blaga in storitev, 32 % manjše investicije, 6 % BDP naj bi znašal javnofinančni primanjkljaj. Pri tem imamo opravka še s pojavom, za katerega so mediji precej krivi.
Česa nas obtožujete?
Skrajne črnogledosti, ki prevladuje v medijskih sporočilih in komentarjih. Kaj nas vse čaka, kako smo obsojeni na nazadovanje, da še posebno pri nas ni nobene perspektive, da imamo nesposobne menedžerje itd. Vse to je po svoje res, ampak mi ne bomo nikdar prvaki v gospodarstvu – vedno bomo odvisni od večjih, od drugih. In to je naša usoda. Ko se bodo stvari drugod obrnile na bolje, se bodo tudi pri nas. Mislim pa, da v Sloveniji več kot 60 odstotkov prebivalstva krize ne čuti posebno boleče. Bogati so zaradi padca delniških tečajev izgubili precej premoženja, a še vedno dobro živijo ter se temu primerno tudi vedejo. Potem je cela vrsta struktur, ki doslej finančno sploh ni bila prizadeta: zaposleni v javnih dejavnostih, bankah in še v nekaterih drugih, tudi upokojencem gre prav tako kot prej. Dohodki se jim niso znižali. Človek bi pričakoval, da bodo nastopile določene omejitve.
Zadnje morda res drži za pokojnine, ki so visoke. A tistemu, ki prejema 350 evrov mesečno, pač težko kaj vzamemo, kajne?
To je res. Ampak tudi tem ni bilo prav nič odvzeto – zaradi same krize se njihov položaj v prejemkih ni spremenil. Če nekateri slabo živijo, ne živijo tako samo zaradi krize. Tudi v gospodarstvu je že od prej cela vrsta bolnikov in prej ali slej so se morali srečati z realnostjo. Povsod po svetu so podjetja propadala in nastajala nova. Slovenija v tem pogledu ni nobena oaza. Res pa je, da smo zaradi svoje majhnosti občutljivejši in je že 100 ali 300 novih brezposelnih težka stvar.
Več v tiskani izdaji revije JANA; izid v torek, 30. 6.
