Ljudje

Kiribati tonejo v morje

S. F.
1. 6. 2009, 12.28
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Pacifiška država Kiribati se bo prej kot v stotih letih pogreznila v morje.

Pacifiška država Kiribati izginja z zemeljskega obličja. Utaplja se v morju, ki bo v manj kot stotih letih dokončno pogoltnilo 33 koralnih atolov, od tega je 21 naseljenih, ki sestavljajo Kiribate. Večina jih leži komaj dva metra nad morsko gladino. Podobna usoda med drugim čaka tudi Maldive. Zaradi odmaknjenosti in slabo razvite infrastrukture so Kiribati še eden zadnjih dokaj nedotaknjenih rajskih območij na našem planetu. Na leto jih obišče le okoli štiri tisoč turistov, ki tja večinoma pridejo na izlet s Havajev.
Omenjena državica je ustavna republika in je članica OZN. Na začetku 17. stoletja so otočke našli španski zavojevalci, leta 1892 so postali britanski protektorat. Leta 1943 je tod divjal eden najbolj krvavih pomorskih obračunov med Američani in Japonci. Leta 1979 so se otresli britanske vladavine (ne pa tudi vezi), konec leta 2003 pa je takrat izvoljeni predsednik, Anote Tong, ki je na oblasti tudi zdaj, pregnal še Kitajce in njihove naprave za satelitski nadzor.
Kiribati, naseljeni že menda tri tisoč let, so torej rajski, a hkrati tudi najbolj nerazvita državica, pravijo Združeni narodi. Tam trenutno živi blizu 100 tisoč ljudi, ki so večinoma katoličani.
Državica je videti rajska, a življenje je dokaj trdo. Predvsem za ženske, ki nimajo veliko pravic, mladi pa ne prav svetle prihodnosti. Predelava kokosovih orehov je glavni vir zaslužka, pa tudi prodaja dovoljenj za ribolov tujcem.
Vendar se prebivalcem Kiribatov, razen redkim, ki so odšli, večinoma na Novo Zelandijo, ni zdelo potrebno seliti kam drugam. Zdaj se bodo morali. Ne sicer jutri, vendar pa kmalu. Njihov dom bo izginil v nekaj desetletjih. Prvi deli njihovega ozemlja že izginjajo pod morsko gladino. Prve vasi že preseljujejo z erodiranih območij. Prebivalci Kiribatov tako že občutijo posledice globalnega segrevanja ozračja na lastni koži. Bitka je zanje izgubljena, kar je predsednik Tong trpko priznal prav ob svetovnem dnevu okolja.
Temna plat razvoja. Načrt razselitve približno sto tisoč ljudi je treba pripravljati že zdaj, preden bo prepozno. Ljudje, ki znajo predelovati kokosove orehe, pa ne prav veliko drugega, je treba naučiti stvari, ki jim bodo pomagale, da v novih državah ne bodo begunci, torej problem, ampak enakovredni državljani. Nova Zelandija je za zdaj s svojo pomočjo najbolj dejavna, a najbrž se bo moral za gostitelja ponuditi še kdo.
Vsa zgodba se nam zdi odmaknjena, eksotična in najbrž celo zabavna. Za ljudi, ki živijo tam, seveda precej manj. Predvsem pa je zgodba absurdna. Najmanj razviti del planeta po merilih sodobne družbe bo izginil prav zaradi razvoja, v imenu katerega človeštvo uničuje ta planet in s tem svoj dom.