Brez protestov seveda ni šlo. Kar precej članov združenja gondoljerjev se je pritoževalo nad kandidatko in ni skrivalo negodovanja. Kako bo zdaj s slačilnicami, straniščem, garderobo in drugimi zadevami, če bo med njimi ženska? Na sedežu ceha je bilo menda precej hrupno in burno, dokler ni po mizi udaril njegov predsednik Aldo Rosso.
»Če ste želeli ohraniti poklic le za moške, bi morali prej misliti na to,« je jezno zavrnil očitke. »Jaz vodim združenje in jaz odločam o tem, kako se ocenjuje tiste, ki želijo postati gondoljerji. Po zakonu je poklic dostopen vsem, moškim in ženskam. Če je ženska opravila izpit, pomeni, da je sposobna delati in pika!« 
Giorgia je stara triindvajset let, poročena in mati dveh otrok. Gondoljerstvo ima v krvi, saj so to delo opravljali številni njeni predniki. »Vesela sem, da mi je uspelo uresničiti svoje sanje,« je povedala za beneški časopis Gazzettino.
»To sem si želela, odkar sem bila deklica.« Dve leti se je pripravljala, dvakrat se je prijavila na izpit, lani ji je spodletelo za las, letos pa ji je uspelo. Še vedno bo morala delati kot pomožna gondoljerka in pridobiti mora še izpit za gondoljerje, ki smejo voziti po Velikem kanalu skozi osrčje Benetk, ter narediti nekaj drugih izpitov. A prvo oviro je preskočila in zdaj že lahko nosi znameniti slamnik s trakom, simbol gondoljerjev.
Njen oče, tudi gondoljer, je nanjo zelo ponosen, čeprav ga skrbi, ali bo zmogla vse življenje opravljati ta poklic. Delo je težko, na gondoli je treba biti ob vsakem vremenu, dnevi pa so dolgi, je dejal. In še z gondoljerji se bo morala družiti. Ti so znani zapeljivci, zato bo delo za Giorgio še posebej težko.
A kjer je volja, je pot, čeprav jo je treba preveslati z gondolo.

                                                                                             Jana, št. 28, 14.7.2009