Alter

Dobri angel, varuh moj

Katja Božič
25. 5. 2009, 10.36
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Včasih si v škripcih tudi najbolj skeptični rečejo:»Če si kje, mi prosim pomagaj!« Če se kakšna na videz brezupna zadeva čudežno rezplete,si rečemo,da imamo gotovo angela varuha.

Včasih smo v takšnih škripcih, da tudi najbolj skeptični zamomljajo: »Če si kje, mi prosim pomagaj!«  In če se kakšna na videz brezupna zadeva razplete čudežno ugodno,  si rečemo, da imamo skoraj gotovo angela varuha.  V prazničnih dneh  jih videvamo povsod  –  srčkane, s perutničkami, nasmejane in prijazne.  Pa v resnici obstajajo? Jih lahko prikličemo? »Jaz prisegam na angele,« pravi astrologinja Meta Malus. Zanjo so angeli   skrivnostne kozmične energije, ki so med nami zato, da nam včasih preprečijo napako, nas rešijo iz nevarnosti ali pa nam v veliki stiski misel na njihovo pomoč vrne upanje.

Neverjetna zgodba, ki jo je zapisala v knjigi Zgodbe iz Zalega Loga in Golega Laza in zaradi katere še toliko bolj verjame v angele, se ji je zgodila pred leti, ko sta se s sestrično vračali iz Olimja. »V vsakem trenutku lahko pokličem priče, ki bodo potrdile, da najino doživetje ni bilo nikakršna blodnja,« pravi. Takrat se je čudovit zgodnjespomladanski dan spremenil v pravo snežno kalvarijo na cesti. Proti večeru je začelo deževati, med dežne kaplje so se mešale snežinke in postajale vedno gostejše. Nazadnje ju je na dolenjski cesti zajel pravi snežni metež. Metina sestrična je imela z vožnjo po snegu še sila skromne izkušnje, o zimski opremi pa sta lahko samo sanjali. V bližini Krškega se je vidljivost zmanjšala na kakšnih deset metrov in ni jima bilo več do šale. »Pod novomeškim klancem, kjer je bilo na cestišču že okoli deset centimetrov snega, so se avtomobili počasi pomikali v strnjeni koloni. Na začetku vzpetine jih je začelo zanašati in nekje pod vrhom so skoraj vsi stali počez na cesti. Nobenega dvoma ni bilo, da se bova ustavili tudi midve.« Voznik pred njima je zavrl in zaneslo ga je na skrajni rob cestišča, za njim pa še njun avto. Niti vrat si nista drznili odpreti, saj sta z desnim kolesom viseli nad jarkom. Na cesti je na eni in drugi strani vse obstalo. Ljudje so sedeli v avtomobilih in čakali rešitev. »Sestrična je v tistem trenutku zamrmrala, da bi nama prišla zelo prav pomoč kakšnega angela.« Voznik pred njima se je odločil nadeti verige in njegova žena se mu je približala z odprtim dežnikom, ko se je iz meteža izluščila visoka moška postava. Najprej se je sklonil v njun avto in prižgal smerokaze, nato pa se je približal Meti ter njeni sestrični. »Oblečen je bil v sivo puhovko, obrobljeno s tankim krznenim belim trakom, na levi strani prsi pa je imel prišit napis policija. Njegov glas, ko naju je vprašal, kako nama gre, je bil globok, mehak in topel.« Rekel jima je, naj dasta v vzvratno prestavo in zapeljeta malce nazaj. Metina sestrična je ubogala, kot da se ne bi še malce pred tem bali sploh premakniti. »Policist ob avtu je ves čas držal roko na kljuki, nato pa nama pomahal in odpeljali sva se naprej, kot da na cestišču ne bi bilo dvajset centimetrov snega. Razmišljali sta, od kod se je vzel, kajti nikjer nista videli njegovega avtomobila. Pa tudi nihče drug ga ni opazil. Naslednji dan je Meta prijatelja policista povprašala, ali imajo policisti tudi sive puhovke, obrobljene z belim krznom, pa jo je v smehu pobaral, ali misli, da so policisti manekeni. Pa še nekaj je bilo zanimivo, se spominja Meta – prijatelj ji je povedal, da je bila tisto noč cesta prevozna šele ob petih zjutraj, ko sta onidve s sestrično že sladko spali.

Angeli – kozmične energije
Astrologinja, ki si je prve podrobnejše informacije o nevidnih silah, ki nas obdajajo, nabrala v centru za parapsihološke vede v Bologni, pravi, da je vesolje, katerega majhen delček zavzemamo, sestavljeno iz samih energij. Te so do popolnosti urejene, povezane in soodvisne, da brezhibno delujejo. »Ves viden, zaznaven in nezaznaven svet – od našega doživljanja do čustev, je samo prepletanje in delovanje različnih energij, pozitivnih ter negativnih,« pravi. »Nekatere smo ljudje spoznali, jih poimenovali ter si z njimi olepšali in olajšali življenje. Angeli so torej kozmične energije, nekakšni naši osebni stražarji in vodniki, ki so shranjene v nas. So popotnica, ki jo prinesemo iz druge razsežnosti, ko se utelesimo.« A energijo si težko predstavljamo. »Ob nekaterih pojmih jo že lahko vizualiziramo, tudi na podlagi izkušenj. Kadar blisk razpara nebo, vemo, da je to elektrika, toplotno energijo občutimo, ne da bi bili pri tem kaj bolj osredotočeni na zaznavanje; nam je pač toplo ali nas zebe, včasih se tudi opečemo. Dobrim in zlim energijam so posamezne religije nadele različne podobe, v vsakdanjem življenju pa si nekaj, kar povzroča udobje, ugodje, kar nas boža in varuje, predstavljamo kot nežno ljubeče bitje, ki je sposobno lebdeti, se premikati skozi materijo in ni omejeno s časom. Oddaja posebno svetlobo, vse na njem je lepo. Zato komu pripišemo angelski obraz, se ob različnih priložnostih angelsko počutimo … Ne verjamem, da obstaja človek, ki bi bil z nogami resnično tako trdno na tleh, da ne bi v najhujših trenutkih pomislil na čudežno rešitev. Največji skeptiki pred drugimi ljudmi to potem imenujejo naključje.«

Njen angel Kars
Meta ima z angelskimi energijami toliko izkušenj, da se ji sploh ne zdijo več nič  posebnega – prvo je doživela pri štirih letih, ko je ležala v postelji z vodenimi kozami in zelo visoko temperaturo. »Takrat sem na asparagusu videla lebdeti prelepo mlado žensko, odeto v belo, bodrila me je in me navdala s prelepim mirom. Moji domači so mislili, da blodim, ker sem pač imela visoko temperaturo. Toda ko mi je pri osemnajstih letih prišla v roke fotografija moje babice, ki je nisem poznala, ker je umrla zelo mlada, sem ugotovila, da je prav to tista mlada ženska z asparagusa.« Hvaležna je za vso pomoč kozmičnih energij, ki so ji pomagale skozi življenje. »Hvaležnost izražam tudi tako, da si upam javno povedati, da verjamem vanje, četudi pri tem tvegam nalepko, da sem malo čez les. Vendar me v moji veri ne zamaje nobena še tako zbadljiva pripomba.«  Nasploh je prepričana, da imajo vsa živa bitja svoje angele varuhe. Enemu njenih angelov je ime Kars in ima čisto posebno poslanstvo. »Ker pišem za veliko časopisov in revij, se na primer ob koncu leta utapljam v letnih horoskopih, vsake pol ure dobim novo naročilo, vmes pa me pokličejo še na kakšno snemanje ali se vključim v katerega od radijskih programov, tako da sem pravzaprav vseskozi na nogah in delam tako rekoč 24 ur na dan. In kadar vem, da moram do jutra napisati še kakšnih trideset strani, za pomoč zaprosim Karsa. Čeprav sem bila prej vsa utrujena in brez volje, se zatopim v pisanje in nenadoma ne čutim nobenih potreb. Kot bi mignil, minejo tri ali štiri ure, in ko pogledam, koliko strani mi še manjka, vidim, da bom lahko šla kmalu spat.«

Bodimo pozorni, pravi Meta, kajti te energije nam ne le pomagajo, ampak nas lahko postavijo tudi pred preizkušnjo, ko to najmanj pričakujemo. Zgodi se, da srečamo človeka, ki nam ni všeč in bi se mu najraje izognili, še posebej če nas prosi za uslugo. Pa se na koncu velikokrat izkaže, da je prav on preprečil nekaj slabega ali posredoval novico, ki nam je prinesla veliko dobrega ali rešitev hudega problema. Včasih je to energijo mogoče videti ali zaznati s kakim drugim čutilom. »Nemalokrat se zgodi, da svojega varuha ujamemo na filmski trak. Največkrat je videti kot modrikasta meglica, ki se ovija okoli ramen. Včasih stoji za nami ali nas celo objema. Seveda ni vsaka lisa na fotografiji takega izvora, pozornost pa kljub temu ni odveč!«  Kakorkoli že, gotovo je veliko lažje živeti z občutkom, da nam nekdo stoji ob strani in nas čuva pred slabim. Meta pravi, da temu lahko rečemo tudi avtosugestija. Popolnoma vseeno je namreč, koga ali kaj imamo v mislih, kadar kličemo na pomoč, veliko pomembnejši je učinek!

Okvirček
Ali jih lahko pokličemo?

»Angeli so dobre, pozitivne energije, ki so med nami zato, da nam pomagajo. A jih moramo poklicati, sicer se v naše življenje ne vmešavajo. Ne gre pa pozabiti, da so negativne energije enako močne kot pozitivne. Dobre energije prikličemo le, če verjamemo bolj v dobro kot v zlo, ker tako tudi razmišljamo in pri prošnji na pomoč tako nezavedno izbiramo naslov,« pravi Meta.

Poskus
»Če se želimo z njimi pogovarjati, kadar smo sami, se najprej z globokim dihanjem sprostimo. Dobro je, če imamo prižgano svečko. Udobno se namestimo, stopala naj bodo vzporedno, dlani obrnimo navzgor in zaprimo oči. Predstavljamo si, da so ob nas in se z njimi pogovarjamo. Prošnjo jasno izrazimo – morda potrebujemo pogum, potrpljenje, smo osamljeni, razočarani v ljubezni, v denarni stiski, nas je strah ... Pri prvem poskusu morda ne bo nobenega uspeha, a če vztrajamo,  lahko v prostoru zaznamo nekaj prijetnega, toplega, prijateljskega, pravijo tisti, ki imajo izkušnje s tem. Včasih tudi začutimo, kot bi nas kdo pobožal po roki, ali pa zavohamo le vonj. Prikradejo se nam v sanje, celo glasbenega instrumenta   – če ga imamo v bližini – se lahko dotaknejo, da jih zaslišimo

 

Angeli varuhi znanih:
- Sloviti tenorist Luciano Pavarotti je verjel v svojega angela varuha. Ob strani naj bi mu stal že med študijem, pozneje pa naj bi mu celo rešil življenje, in sicer v letalski nesreči pred več kot tremi desetletji. Ko je videl, kaj se dogaja, ga je zaprosil za pomoč. Glas mu je rekel, naj ostane na sedežu in se mu ne bo zgodilo nič hudega. Ubogal ga je in jo odnesel brez praske.
- Pippa Bauda, znanega z italijanskih zaslonov, njegov angel varuh spominja na patra Giovannija, ki je umrl leta 1990. Oglasil se mu je po očetovi smrti in odtlej, pravi, mu ves čas stoji ob strani.