Zanimivosti

Solidarnost, ki je prerasla v običajen posel

Marjan Kodelja
30. 7. 2016, 12.40
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.00
Deli članek:

Poslovneži govorijo, da so del novega, prelomnega, kar se je razvilo iz človekoljubnih vzgibov, čeprav s tem v resnici nimajo skoraj nič skupnega.

Deljenje niso veliki dobički, so majhni zneski, boljša izraba virov in manj potrošništva, socialno podjetništvo, skrb za okolje in tako naprej.

Leta 2000 se je med prostokodnimi programerji, ki svoje programe brezplačno ponujajo na internetu, pojavila težnja po širitvi ideje na tuzemeljske stvari. Ideja, ki je imela smisel in pozitivno konotacijo. Zakaj bi vsak kupil svoj baterijski vrtalnik ali celo avtomobil, ki ju večino časa ne potrebuje, če si stvari lahko delimo in tako posredno zaradi manjše proizvodnje in manj porabljenih naravnih virov pomagamo ohranjati zdravo okolje.

Za začetek delitvene ekonomije lahko štejemo idejo, ki se je prijela v velikih mestih z dobrim javnim prevozom – souporaba avtomobilov.

Deljenje avtomobila ni uspelo

Na začetku iz te moke ni bilo kruha, dogoditi se je morala gospodarska kriza, da smo začeli tozadevno spreminjati egoistično mišljenje o nujnosti lastništva. Izkazalo se je celo, da so nekateri pripravljeni deliti avtomobile. Leta 2012 je bil tudi v Ljubljani poskus deljenja vozil, tako imenovani pravi »carshearing«, vendar ni uspelo. Ne, ker lastniki ne bi bili pripravljeni posoditi vozila, temveč ker zaradi majhnosti prestolnice ni bilo dovolj posameznikov, ki bi jih potrebovali. Tozadevnega deljenja stvari je veliko, vedno pa je bila poleg tudi denarna ali kakšna drugačna kompenzacija. A ne kot poslovni model kovanja dobička, temveč bolj kot spodbuda za deljenje oziroma manjši postranski zaslužek.

Ko idejo deljenja zamenja najem

Ker je ideja o delitvi postala popularna, so jo kajpada z vsemi štirimi pograbili poslovneži iz vseh vetrov. Vendar se najprej niso spuščali v jedro stvari, ponudili pa so spletna mesta, kjer so se lahko ljudje med seboj dogovarjali o deljenju in računali na veliko obiska, s tem pa na denar od spletnega oglaševanja.

Zagonska podjetja onstran Atlantika pa so stvari vzela v svoje roke in idejo deljenja preusmerila v komercialno smer. Uber, ki skorajda postaja glagol angleškega jezika, Airbnb in Taskrabbit so hitro postali sveta trojica nove moderne ekonomije, za katero je digitalna boljši izraz od delitvene in ki jo občuduje ves poslovni svet. Namesto da bi omogočili, da si ljudje »stvari« delijo, te ali pa človekovo delo dajejo v najem ter zase zadržijo dobršen kos denarne pogače. Cena »deljenja« zato ni simbolična, temveč jo določa pravilo ponudbe in povpraševanja. Solidarnost pa je zamenjala preprosta poslovna logika najema.

Digitalna ekonomija ruši nedotakljive

Kdor je kdaj poskusil Uber ali Airbnb, ve, da je lovljenja prevoza v tujem kraju ali iskanje proste postelje predvsem cenejše, preprosteje in hitrejše. Kot vsaka novost pa ima tudi ta negativne vplive. Ker ruši obstoječe, marsikdaj tudi nedotakljive poslovne modele, sproža negodovanje in odpor dela gospodarstva. A tudi to je posledica sprememb, ki jih prinašajo nove tehnologije.