Zanimivosti

V spomin na jugoslovanskega boksarskega šampiona

J. P.
31. 7. 2015, 11.40
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.52
Deli članek:

Pred dnevi je minilo sedem let, od kar je preminil bivši jugoslovanski boksarski šampion Mate Parlov.

Arhiv Jožeta Cente

Kaj je Mateja Parlova naredilo prvaka? »Volja, volja, volja.« Tako pravi o svojem prijatelju Jože Centa, slovenski boksar z 61 profesionalnimi dvoboji, ki kot največje veselje v svoji boksarski karieri izpostavlja ravno sodelovanje s hrvaškim velikanom tega športa. Kot njegov sparing partner je deloval od leta 1976 do 1980, ko je Parlov »celotno bazo selil v Pulo.«

Arhiv Jožeta Cente

Centa in Parlov sta bila znanca od leta 1967 – kot amaterja sta se spoznala v Splitu. S posredovanjem novinarja Marjana Skumavca je Centa postal njegov sparing partner; četudi je bil redno zaposlen, je redno opravljal večerne sparinge.

S Parlovim kot amaterja nikdar nista boksala, čeprav sta spadala v isto kategorijo. Parlov je imel v kotlovnici v Lipici rezervirano sobo, na voljo pa mu je bila celotna dvorana z opremo, prilagojena ameriškemu načinu treninga, pojasnjuje Centa. Zakaj Lipica? Po Centovih besedah mu je ustrezal kraški zrak. Tam ga je spremljal pes: »Pes je velikokrat omagal prej kot Mate,« dodaja Centa, ki je pogosto tekel z njim. Kot profesionalca se nista nikoli soočila, ker se njuna menedžerja nikakor nista uspela zediniti.

Arhiv Jožeta Cente

Kot športnik je bil izredno cenjen, pravi Centa. »Ko je prišel v Beograd, so ga sprejeli prisrčno – je rekel, da ni mogel verjeti.« Cenjen je bil kot športnik in človek, ki ni izkoriščal – v tem ga Centa primerja z Dejanom Zavcem:»Ostal je skromen, ostal je na Zemlji, čeprav je visoko kotiral.« Parlov je boksal z italijansko licenco – šele ko je osvojil naslov svetovnega prvaka, je Tito po tiho odobril profesionalizem. To je dalo zagon številnim profesionalcem, ki so prišli za njim. Po Centovih besedah je kot najtežjega nasprotnika kariere izpostavljal Kubanca Gilberta Carrillia.

Parlovov slog je bil »ruski, podkovan z ameriškim pridihom«  - kot pravi Centa, je znal delati z 'glavo', čemur pripisuje največji poudarek. »Boksar mora razmišljati, da udarca ne dobi. To je prvo. V istem trenutku pa mora razmišljati, kam ga bo dal.«

Arhiv Jožeta Cente

Zelo privlačna Parlova plat je bilo njegovo navdušenje nad poezijo, nekakšen izraz univerzalne estetike, ki si jo delijo stihi in žlahtna veščina, ki je boks. V čem vez vidi Jože Centa? »Videti je, da gre skupaj. V tistem, ko se pripravljaš, se moraš z nečim zamotiti.« Seveda ne gre zanemariti dejstva, da je bil njegov starejši brat profesor hrvaškega jezika in kot tak gotovo dejavnik za njegovo navdušenje nad pisano besedo. Kot je na nekem mestu pojasnil Parlov sam, mu je poezija služila tudi kot psihološka priprava pred borbo. Centa dodaja, da Parlovu slovenska literatura ni bila tuja – v Lipici sta se skupaj na pamet učila Prešernov Uvod h Krstu pri Savici, pri srcu pa naj bi mu bil tudi Brodnik Antona Aškerca.

Za Cento je Parlov hrvaški idol športa. Kot pravi, »se je posvečal družini, znal je biti veseljak, znal je biti širokogruden.« Znano je tudi, da je uspešno usklajeval šport in izobraževanje. Dodiplomski študij je zaključil v Puli in na Reki, podiplomskega je nadaljeval v Ljubljani, a ga ni zaključil. Centa pojasnjuje: »Ekonomskega faksa ni zaključil, ker ni opravil izpita iz slovenščine.«

Bil je strasten kegljač, a svojemu sparing partnerju v tem nikdar kos. Rad je imel hitrost: priljubljena, po Centovih besedah edina znamka, pa mu je bila Mercedes.

In za konec še verjetno najboljši primer Parlove veličine, ki priča o njeni razsežnosti  daleč prek športa: »Ob enajstih zvečer sva se usedla v avto in šla iz Lipice v njegovo rodno vas, to je Ričica pri Imotskem. Prišla sva ob petih, šestih zjutraj tja in vsa vas je šla pokonci. Dejala sva, da imava jutranji 'footing' in vsa vas je tekla z nama, dokler so lahko.« In kdor se ni pridružil, je prispeval drugače, nadaljuje: »'Roštilj, riba ... To so bile stvari, ki smo si jih včasih tudi privoščili.« Po končanih karierah sta Centa in Parlov ohranila stike, po letu 2000 pa sta se srečevala dokaj redno, vsaj dvakrat na leto, vse do Parlove smrti leta 2008. 

Dosežki

Amaterska kariera: Prve amaterske naslove je v Jugoslaviji začel dosegati z osemnajstimi leti – tako je med letoma 1967 in 1974 osvojil osem državnih naslovov. Na olimpijskih igral je debitiral v Mexico Cityju, kjer je v četrtfinalu izgubil proti pozneje zlatemu Chrisu Finneganu. Po tem, ko je bil leta 1969 poražen v finalu evropskega prvenstva, je dobil naslov prvaka tako leta 1971 kot leta 1973. Petkrat je bil prvak Balkana. Leta 1972 je na olimpijadi v Münchnu tri od štirih nasprotnikov onemogočil s tehničnim nokavtom in dobil zlato medaljo. Leta 1974 je v poltežki kategoriji zmagal na svetovnem amaterskem prvenstvu v Havani na Kubi.

Profesionalna kariera: Zmagal je dvanajst od prvih trinajst dvobojev, preden se je boril za naslov evropskega prvaka v poltežki kategoriji. Potem ko je naslov branil dvakrat, se je za naslov svetovnega prvaka v poltežki kategoriji po verziji WBC januarja 1978 soočil z Argentincem Miguelom Angelom Cuellom, s katerim bi se moral dvobojevati že na olimpijskih igrah v Münchnu, a se je Cuello zaradi poškodbe umaknil. Parlov ga je nokavtiral v deveti rundi dvoboja v Milanu in tako postal prvi profesionalni svetovni prvak iz komunistične države.