Elij je darilo matere narave

Urška Draž o materinstvu pri petinštiridesetih

Katja Božič/Zarja
13. 2. 2017, 07.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Za materinstvo po štiridesetem letu se odloča nekaj več kot dva odstotka slovenskih žensk. Mamice naj bi bile takrat čustveno zrelejše, finančno neodvisne, bolj potrpežljive, jasno vedo, kaj hočejo. Sicer pa pravila ni, milijon stvari se mora ujeti za razvoj novega človeškega bitja.

Šimen Zupančič
»Verjela sem, da bo vse, kot mora biti. Ne da bo vse v redu, temveč da bo, kot mora biti. Tisto, kar si mi želimo, ni nujno prava pot.«

Dvomi, strah in odgovornost pa niso nič manjši ali večji pri dvajsetih, tridesetih ali štiridesetih letih, je prepričana modna oblikovalka Urša Draž, ki je vseskozi čutila, da ji je poleg danes sedemnajstletnega Jakoba namenjen še en otrok. Pri petinštiridesetih jo je tako presenetilo čudovito darilo – sinček Elij, miren, nežen in nadvse ljubek fantiček.

»Čeprav sem si želela še enkrat postati mama, tega nisem načrtovala,« razlaga ženska, ki bi ji človek prisodil komaj kakšno leto čez trideset, še posebej če jo opazuje v igri z dojenčkom. »Misliš si, da pri petinštiridesetih ne moreš normalno zanositi in donositi, tudi zaradi medijev, za katere se zdi, da niso tako zelo naklonjeni materinstvu po štiridesetem letu.«

Šimen Zupančič
Pravi, da je Elij čudovito darilo matere narave.

Lahko si mislimo, kako je bila presenečena, ko ji je menstruacija zamujala že dva meseca, test pa nosečnosti ni pokazal. »Razmišljala sem, da so to morda že prvi znaki mene, čeprav sem nekje v sebi čutila pravi odgovor, saj mi je bilo slabo in sem se počutila precej drugače kot običajno.« Ginekologinja ji je njene sume potrdila in ji čestitala. »Rekla mi je, da pri njej ženske rojevajo do petdesetega leta, da nisem niti prva niti zadnja, ki bo rodila pri teh letih, ter da je to povsem normalno. Bila je zelo pozitivna in mi ni vzbudila nobenega dvoma,« pripoveduje Urša. Sicer pa se že po naravi ne sprašuje veliko in raje sledi življenju. S partnerjem sta skupaj že trinajst let, razmišljala sta o otroku, a četudi bi ga načrtovala, ni nujno, da bi zares prišel, zato pravi, da je Elij čudovito darilo matere narave. »Dobiti otroka je darilo, kadar koli! Da se tega zavedaš, moraš biti zrel, to pa ni nujno povezano z leti. Čeprav priznam, da se sama nikoli ne počutim zrela za kar koli, to je proces, ki se ne konča.«

Na začetku se je spraševala

V trenutku, ko je izvedela za nosečnost, je skozi njene možgane švignilo nešteto občutkov. »Spraševala sem se, ali bom zmogla, ali bo z otrokom vse v redu, bo zdrav, kako se bo družina na to privadila, kako bo novico sprejel starejši sin, kako bo z mojim delom, kako se bom potem sestavila kot ženska. Edino tega, da bi bila za materinstvo in nosečnost prestara, nisem pomislila, dokler me niso drugi začeli na to opominjati, pa še takrat me niso premaknili. Z leti se namreč vedno bolje počutim. Med nosečnostjo in pred tem sem imela veliko energije. Sem človek, ki lahko ogromno naredi v enem dnevu, verjetno sem to podedovala od svojih staršev. Pri nekaj več kot sedemdesetih sta še vedno zelo vitalna in zmoreta več kot marsikateri mlajši ljudje. Če se znebiš strahov in se ne obremenjuješ s stvarmi, na katere nimaš vpliva, preprosto dobiš veliko energije. Za to lahko sami veliko naredimo.«

"Če skupaj delamo za neki višji namen, smo od dela prijetno utrujeni, nikakor pa ne v stresu ali obremenjeni s slabimi energijami."

Del takega razmišljanja je prinesla že od doma, okrepila pa ga je z jogo, načinom življenja, s sprejemanjem. »Ljudi se trudim sprejemati take, kot so, tako v drugih kot v sebi iščem dobro, s tem lahko veliko pridobim. Čeprav mi pri svojih najbližjih to ne uspeva vedno,« z nasmeškom prizna. »S svojim delom moram preživeti sebe in še koga zraven, zato se nimam časa ukvarjati s tem, kaj si ljudje mislijo o meni. Seveda pa se trudim imeti s svojimi sodelavci lep, pristen odnos. Če skupaj delamo za neki višji namen, smo od dela prijetno utrujeni, nikakor pa ne v stresu ali obremenjeni s slabimi energijami.« Živeti skuša čim bolj harmonično in v ničemer ne pretirava. »Pomembna sta mi sveža in redna prehrana, gibanje – če se le da v naravi in med drevesi, pomembna so mi prijateljstva, lepi odnosi na delovnem mestu in doma, kjer se seveda vseskozi pilimo.«

Dela je bilo njena terapija

Ker jo je v prvih mesecih nosečnosti čakalo nekaj pomembnih preiskav, da bi se prepričala, ali je z otrokom vse v redu, je svojo skrivnost ohranila le zase in za najbližje, trebušček pa je nekaj mesecev spretno skrivala pod svojimi iznajdljivo sešitimi kreacijami. Obveze v službi in pa želja dokončati magisterij so ji pomagali, da se ni imela časa prepustiti razmišljanju in dvomom. »To je bila nekakšna terapija, ki me je držala stran od morebitnih črnih misli, s katerimi bi lahko naredila veliko škode sebi in otroku.« Tako pa se je temu spontano izognila. Poleg tega je zelo hvaležna svojemu notranjemu prepričanju, da bo vse, kot mora biti. »Ne, da bo vse v redu, temveč da bo, kot mora biti. Tisto, kar si mi želimo, ni nujno prava pot.«

Obkroženost z ljudmi, ki so se veselili z njo, in podpora njene zdravnice sta jo krepili. »Kaj si mislijo ljudje okoli mene, pa tako ali tako ni bilo pomembno.« Vzroki pozne nosečnosti so različni, vsaka zgodba je drugačna. »Sama lahko povem svojo zgodbo. Če koga pomiri, navduši, navdihne, toliko bolje! Dejstvo je, da lahko strah hromi mamico ne glede na leta, uničuje odnose in je velika težava v družbi. Meni je veliko ljudi reklo, da sem pogumna, ker bom pri teh letih imela otroka. Po moje se strah lahko kaže tudi v takšnih izjavah, kajti ljudje se ne morejo poistovetiti z nekom, ki ima otroka pri petinštiridesetih. V današnjih časih se mi zdi zelo pomembno imeti pogum in sprejemati drugačnost.« 

Vsak otrok je svet zase

Nosečnost je odlično prenašala, le zadnji mesec ni bila več tako okretna in se je hitreje utrudila. »V drugi nosečnosti mi je bilo precej lažje kot prvič. Ker sem se zavedala, da je to moja zadnja nosečnost, sem jo veliko bolj cenila. Mogoče sem tudi malo bolj zrela.« Dejstvo je, da jo je otrok ustavil v svetu, kjer vsi tako zelo hitijo. V nekem trenutku se je namreč zavedla, da se je v ta ritem nehote malce ujela tudi sama. »Vsak otrok je svet zase in z vsakim ustvariš svoj odnos in z vsakim odnosom rasteš. Svojima otrokoma dajem najboljše, kar lahko. Zavedam se, da nisem popolna, se pa trudim po najboljših močeh. Vse stvari, ki se nam v življenju zgodijo, nas zaznamujejo in spremenijo. Materinstvo te gotovo omehča in malo ustavi,« pravi žareče, ko se skloni nad sinka in ga poljubi.

»Če bi se ravnala po urah, bi bila v stresu, ker ne bi sledila malemu, s tem pa ne bi sledila življenju!«

»Zelo lepo mi je. Čutim prijazno, nežno energijo. Vse čiste in lepe energije odpirajo človeka in otroci to gotovo odpirajo v nas vseh.« Elij je v njeno ožjo in širšo družino vnesel veliko veselja in sprememb. »Kar pa ne pomeni, da je vedno vse samo lepo.« Jakob je star že sedemnajst let in precej samostojen, tako da je imela Urša, preden je rodila Elija, že veliko časa zase. Zdaj pa je spet vse drugače. »Vendar mi je lepo. Skupaj dobro sodelujemo. Vse se dogaja spontano. Veliko stvari za malega smo dobili, prijateljice so me kar same klicale. Prav nič ne kompliciram, če kaj rabim, spletem jaz ali brat Tomaž.« Njuno življenje sicer uokvirja zmeren red, se smeji, sicer se pa z urniki ne obremenjuje. Deluje intuitivno in se prepušča toku življenja. »Če bi se ravnala po urah, bi bila v stresu, ker ne bi sledila malemu, s tem pa ne bi sledila življenju!«