Zoran Dragić prav tako zelo dobro igra v španski Unicaji, a je - tako kot vsi slovenski košarkarji - v senci svojega starejšega brata. Morda tako ne bo več dolgo, vsaj sodeč po odločnosti Zorana, ki je prepričan, da lahko tudi njemu uspe v ligi NBA.
Kako potekajo priprave na poroko?
Super, a je naporno. Toliko je stvari in malenkosti, ki jih je treba urediti, da se mi že meša (smeh).
Še velja, da bo poroka pred začetkom priprav reprezentance?
Bom videl. Imam dva datuma, eden je pred pripravami, drugi pa en teden po prvenstvu. Ne vem še.
Na svetovnem prvenstvu boste imeli verjetno zelo pomembno vlogo. Ste že kaj govorili s selektorjem Zdovcem?
Ne, nisva se še slišala, a komaj čakam, da se prvenstvo začne. Pripravljen sem sprejeti tako vlogo, mislim, da sem pravi zanjo. Dal bom vse od sebe, da pomagam slovenski reprezentanci po najboljših močeh.
Ni skrivnost, da sta oba z bratom Goranom bolj navijala za Igorja Kokoškova. Ali lahko to kaj pokvari odnos z Zdovcem?
Ne bi rekel, da sem navijal. Selektorja je izbrala Košarkarska zveza, in ne jaz ali Gogi. Nobenih namigov ali predlogov, da mora biti selektor Kokoškov, nisem dajal vodilnim na KZS. Zdi se mi, da je Kokoškov zelo dober trener, videli smo, kaj je naredil z Gruzijo. Tudi za Jureta sem rekel, da je vrhunski trener, ima najboljši izkupiček z reprezentanco in lepo bo delati z njim. Rekel sem tudi, da se bom vedno odzval reprezentanci, če bom le zdrav.
Zelo verjetno pa boste letos v reprezentanci brez brata Gorana. Kako bo to za vas?
Normalno. Jaz sem Zoran, on je Goran. Nihče mi ni nikoli ničesar podaril, dal žoge, da bi na lahek način dosegal koše. Zmeraj sem moral sam nekaj narediti in dokazati, da sodim v reprezentanco. Nič drugače ne bo letos. Igral bom tako kot vedno.
Za Goranom je res super sezona, zdaj je dobil še nagrado za igralca, ki je v ligi NBA najbolj napredoval. Kaj vi pravite na vse skupaj?
Zelo sem vesel zanj, da je dobil to nagrado. Vsaj nekaj, če že ni sodeloval na tekmi all-stars. Mislim, da bi moral igrati tudi tam, a očitno so Američani bolj naklonjeni svojim igralcem. Zaslužil si je to priznanje in zasluži si vse čestitke.
V ligo NBA želim priti zaradi sebe in svoje kakovosti. Mislim, da imam te dovolj, da lahko igram tam. Tja ne želim iti na račun tega, da mi je prestop uredil Goran, in biti v njegovi senci. Kot sem že rekel, jaz sem Zoran Dragić in tako želim uspeti.
Goran je od vas tri leta starejši. Kako ste gledali nanj kot mlajši, ko je bil recimo že uspešen v Slovanu?
Bil sem vesel, da mu gre dobro. Name je naredil vtis in tudi jaz sem želel nekaj narediti v svojem življenju, rekel sem si, da tudi bom naredil. Hotel sem oziroma še vedno hočem postati vsako leto boljši igralec.
Je bil vaš vzornik ali ste imeli drugega idola?
Ko sem bil mlajši, je bil to Dejan Bodiroga. Seveda je bil tudi Goran vzornik, a ko sem gledal velika prvenstva, mi je bil Bodiroga kot igralec najbolj všeč.
Ste sicer na Gorana gledali kot na velikega brata? Kakšen odnos sta imela?
Običajen. Saj veste, kako je pri bratih, pridejo tudi spori in kreganje, tudi kakšen pretep ni manjkal. Šele pozneje je postal odnos drugačen, bolj prijateljski. Ko sva bila mlajša, so se tri leta razlike med nama vendarle bolj poznala in se niti nisva preveč družila, oba sva imela svoje vrstnike. Potem je on odšel v ZDA, jaz sem dozorel in od takrat sva bolj povezana.
Sta v mlajših letih igrala drug z drugim?
Vseskozi. Vedno sva bila na bojni nogi, oba sva zelo tekmovalna, vsakič sva hotela zmagati.
Kdaj sta nazadnje zares igrala med seboj ena na ena?
Lani med reprezentančnimi pripravami. Ne sicer ena na ena, ampak smo igrali tri na tri in sva se krila med seboj. Ni se dobro končalo, zato smo tekmo raje končali. (smeh)
Torej ni nobenega popuščanja?
Ne, nikakor. Takoj, ko si stojiva nasproti, je treba pokazati, kdo je boljši.
Ne veliko. Seveda ga dobro poznajo, vedo za njegovo odlično sezono, sicer pa bolj sprašujejo mene, ali se mu bom pridružil v ligi NBA.
Kdaj pa nameravate v ligo NBA? Kakšni so načrti?
Pogodbo z Unicajo sem podpisal za dve plus dve leti, zdaj se izteče prvi del. Lahko jo podaljšam še za dve leti ali pa jo prekinem ob plačilu primerne odškodnine. Trenutno še ne razmišljam veliko o naslednji sezoni oziroma sezonah, res pa je, da bi rade volje šel v ligo NBA. Trudim se po najboljših močeh, da bi mi uspelo, želim uresničiti željo, da bi z Gogijem postala edina brata v Sloveniji, ki sta zaigrala v najmočnejši ligi na svetu. A to ni glavni motiv, želim si ne le iti tja, ampak se v ligi uveljaviti, resno mislim, da bi tam lahko povsem normalno igral.
Je odškodnina, če bi predčasno odšli iz Unicaje, že določena?
Je, za ligo NBA je 500.000 dolarjev, kolikor je minimalna odškodnina.
Kaj pa, če bi odšli v drug evropski klub, ali to sploh ni opcija?
Je, a v tem primeru znaša odškodnina več, milijon evrov.
Pa bi, če bi jo bil kdo pripravljen plačati, ostali še kakšno leto ali dve na stari celini ali vas takoj vleče onstran luže?
Ne vem. Odvisno je od veliko faktorjev: katera ekipa v ligi NBA bi me želela, kakšna bi bila minutaža, koliko bi lahko napredoval. Želim igrati, in ne iti v klub lige NBA, kjer bi sedel, zgolj zato, da bi bil tam. Vem, da prvo leto vsak novinec iz Evrope večinoma sedi ali igra minimalno, potem pa je že odvisno, v kakšni ekipi si. Ko je šel tja Goran, prva tri leta ni dobil velike minutaže. Kdo ve, kaj bi bilo, če se takrat v Houstonu ne bi poškodoval Lawry, zaradi česar je dobil priložnost in jo izkoristil. Moraš imeti tudi veliko sreče.
Verjetno je prav Goranov uspeh tudi vam dal samozavest in miselnost, da bi lahko tam tudi vi normalno igrali?
Njegov uspeh pri tem ne igra vloge, to vem že sam od sebe vse življenje.
Verjetno lahko tudi Goran kaj pripomore k temu, da bi kmalu odšli v ligo NBA?
Verjetno bi, a nočem, da mi pomaga. V ligo NBA želim priti zaradi sebe in svoje kakovosti. Mislim, da imam te dovolj, da lahko igram tam. Tja ne želim iti na račun tega, da mi je prestop uredil Goran, in biti v njegovi senci. Kot sem že rekel, jaz sem Zoran Dragić in tako želim uspeti. Nočem poslušati govoric, kako mi je Goran Dragić pomagal, da igram v ligi NBA.
Ko sva že pri tem, ali vam gre že kaj na živce, ker vas veliko sprašujemo o Goranu?
Ne. Če povem po pravici, me po eni strani sploh ne zanima. Je pa moj brat, zavedam se, da je zaradi dobrih predstav zanimiv medijem, ne morejo se vedno pogovarjati z njim, zato sprašujejo mene.
Ko sva bila mlajša, so se tri leta razlike med nama vendarle bolj poznala in se niti nisva preveč družila, oba sva imela svoje vrstnike. Potem je on odšel v ZDA, jaz sem dozorel in od takrat sva bolj povezana.
Ne vem še. Najprej hočem končati sezono, potem bom videl, kako naprej.
Pa so vas Španci že spraševali, kakšne načrte imate za prihodnost?
Da, že pred časom so hoteli podaljšati pogodbo, ko smo igrali zaključek španskega pokala, pripravljeni so dati tudi več denarja za ostali dve leti, a sem jim dejal, da bom še počakal in videl po koncu sezone.
Kako ste v Unicaji zadovoljni s sezono v evroligi?
Zelo smo zadovoljni, čeprav smo si želeli priti med osmerico najboljših. Na žalost nam je zmanjkala ena zmaga, a tako pač je. Nihče ni pričakoval, da bomo sploh prišli v Top 16.
Kje ste izgubili tisto tekmo, ki vam je zmanjkala? Kje bi se dalo zmagati?
Mislim, da v gosteh pri Fenerbahčeju, ko smo izgubili v zadnji minuti, potem ko so nam piskali nešportno osebno napako. Vodili smo devet točk slabih sedem minut pred koncem.
Kaj pa španska liga, kjer ste trenutno četrti? Je to zadovoljivo?
Da, smo zadovoljni. Čakali bomo na morebitni spodrsljaj Barcelone, da bi se prebili celo do tretjega mesta, a najbolj realno je, da bomo redni del končali na četrtem mestu.
Kakšni bodo cilji v končnici?
Cilj je, da pridemo v finale, to si želi vsak. V prvem krogu bomo igrali z Zaragozo ali Gran Canario, v drugem pa bi nas potem zelo verjetno čakal Real. Tega bi bilo že zelo težko izločiti, čeprav ni nemogoče, lahko igramo tudi z Madridčani.
Na Gran Canarii bo igrala tudi Slovenija med SP.
Da, zdaj so zgradili novo, večjo dvorano, a v njej še nisem igral, z njimi se bomo srečali še v rednem delu.
Tekmeci na SP v prvem delu so znani, kaj lahko naredimo?
Smo v najlažji skupini, to vsi vemo. Razen Litve in Avstralije tekmecev ne poznam dobro, z izjemo kakšnega igralca. Je pa res, da danes že vsi igrajo košarko in nobena skupina na SP ni prav lahka. Po mojem se bomo borili za prvi dve mesti z Litvo, čeprav je tudi Avstralija z Bogutom, Baynesom, Inglesom dobra ekipa. Potem se križamo v skupino, v kateri so Američani, bomo videli, kako bo tam, dali bomo vse od sebe.
Je tudi vam sistem tekmovanja, po katerem se ZDA in Španija ne moreta srečati vse do finala, čuden?
Saj ni sistem, kot je po žrebu rekel Bodiroga, to je 'kuhinja'. Vidite, kaj delajo Španci. So velesila in lahko določajo, kako bodo igrali.
