Zarja

Oprostite, mi smo dolžni delati, ne le hoditi v službo

Tina Horvat
2. 3. 2015, 10.48
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.56
Deli članek:

Nova direktorica Televizije Slovenija vsekakor ni lahek novinarski zalogaj. Ko je že na prvi medijski predstavitvi po prevzemu novega položaja voditeljici Odmevov kar naravnost pred očmi javnosti povedala, da bi bilo v informativnem programu treba še marsikaj izboljšati, smo v njej zaslutili strogost in disciplino, kakršnih nismo bili vajeni.

Šimen Zupančič
Ljerka Bizilj se je odločila, da ukine oddajo Tarča.

Ne mara se pretirano osebno izpostavljati, ker se sama sebi ne zdi posebej zanimiva, a ker je v službi javnosti, prošenj za intervju ne zavrača. Ljerka Bizilj je bila vedno nekaj posebnega. Med burnimi novinarskimi leti v času osamosvajanja je zaradi svojega novinarskega poročanja postala naša Slovenka leta 1990, potem je bila poslanka, tudi v prvem državnem zboru, nato se je počasi vrnila na nacionalko in postavila tretji program, jutranjo oddajo Dobro jutro in še nekaj drugih. Tudi zdaj, ko je direktorica Televizije Slovenija, se počuti zgolj kot sodelavka, saj se ji ni treba dokazovati s prostori, tajnicami in fikusi.

Za vas je značilno, da ste v prelomnih časih na prelomnih izzivih in da ste popolnoma predani delu. Vaša pot je vse prej kot lahkotna. Bi sploh znali mirno živeti?
Najbrž res ne bi znala. Vedno iščem izzive, pa tudi priložnosti, da nekaj ustvarjam. Predvsem rada delam in v tem vidim smisel življenja. Kot verjetno sami veste, moramo ženske še vedno praviloma v vse vložiti več energije kot moški.

Se vam ne zdi, da smo si ženske morda preveč naložile? Mar ne bi bilo bolje, da bi manj delale in več uživale, se ukvarjale z otroki, moški pa bi več zaslužili?
Ne vem, ta način je marsikje v Evropi še vedno prisoten, a pri nas je vseeno drugače. Kakorkoli, to ni moj princip. Sploh ne. Hočem biti odvisna od same sebe, hočem imeti to svobodo. Ne gre za dokazovanje, da zmorem, ampak za smisel življenja. Če delaš, si svoboden, a seveda, tudi preživeti moraš. Kar se mene tiče, sem deloholik in moje delo je tudi moj hobi.

Že od vaše prve javne predstavitve, odkar ste na novem položaju, delujete zelo strogi, ostri, nepopustljivi …
Nisem vedela, da tako delujem. Najbrž sem res stroga, a takšna sem predvsem do sebe … Sem pa tudi zelo čustvena in dolgo sem se učila, da mora biti razum na prvem mestu. Zdi pa se mi, da brez čustev ne moreš delati, ne moreš biti dober in živeti s tem, kar počneš. Res pa je, da čustva ne smejo biti vodilo in da me pri mojih letih iztirja mnogo manj stvari kot nekoč.

Se vas zaposleni na Televiziji Slovenija ne bojijo?
Niti najmanj. Tu se počutim bolj kot sodelavka in ne šefica. Vedno sem bila delavka, zato so me kolegi tudi spodbujali, da sem kandidirala za to funkcijo. Nisem vodja v smislu distance in tudi ne vem, zakaj bi bila. Nekdo, ki ve, kaj hoče, in dela, se mu ni treba dokazovati s prostori, tajnicami in fikusi. Veliko časa namenim pogovorom s sodelavci, poslušam o težavah in rada slišim tudi njihove predloge. Rada sem med njimi, saj drugače ne bi mogla voditi te hiše, ker ne bi poznala njihovega dela, problemov in zamisli. Moja vrata so bila in ostajajo vedno odprta. Le dan ima včasih premalo ur.

Vas prizadene, kadar o sebi preberete ali slišite kaj, kar po vašem ne drži?
Pri mojih letih se navadiš na marsikaj. Kot veste, se v medijih razen s svojim delom nisem pretirano izpostavljala in tudi sedaj skoraj dva meseca nisem želela dati nobenega intervjuja, ker se mi je zdelo, da sem s svojim programom že vse povedala. A vedno pravim, da sem oziroma smo na javni sceni in da nas imajo gledalci, ki nas plačujejo, pravico ocenjevati in kritizirati. Seveda pa imamo tudi mi pravico do resnice. A bolje se počutim, kadar sem novinarka, kot takrat, ko sem intervjuvanka. Verjetno se sama sebi ne zdim toliko zanimiva, da bi se morala pojavljati v medijih. Pa saj razumem, da gledalce to zanima, zato vedno odgovorim.

Odkar ste direktorica, mnoge zanima, ali je vaš sin zaposlen na televiziji.
Ne, ni zaposlen in nikoli ne bi mogla svojega sina zaposliti na Televiziji Slovenija oziroma z njim podpisati pogodbe. To bi bilo pa preveč! Kot mama sem bila do svojih otrok vedno zelo stroga in morali so se zelo dokazovati, predvsem pa so se naučili, da se znajo preživljati sami, brez pomoči staršev. Sicer pa sin že deset let dela na medijskem področju in v kreativni producentski ekipi sodeluje pri različnih oddajah. Sodeloval je pri Nedeljskem popoldnevu in se gotovo pri Bojanu Kranjcu veliko naučil, potem je sodeloval pri Misiji Evroviziji, v informativnem programu, pa tudi pri komercialnih televizijah in neodvisnih producentih. Lani je naš razvedrilni program razpisal povabilo k sodelovanju in prijavili so se različni zunanji producenti. Komisija je izbrala dva ali tri in pri enem od izbranih sodeluje v kreativni skupini tudi moj sin. Ko so me obvestili o tem, sem obvestila generalnega direktorja, predsednika programskega sveta in nazadnje tudi člane nadzornega sveta. Pogodbe z RTV Slovenija pa nima in je ne bo imel. Ja, moj sin »žal« živi s televizijo in nekoč mi je rekel, da bi bil zelo srečen, če bi se rodil npr. vsaj v mizarski družini.
Televizijo gledate po službeni dolžnosti … V vaši direktorski sobi vidim tri na steni in še eno na mizi.
Pa še doma imam v vsaki sobi eno … Že vsa leta živim s televizijo in si ogledujem tudi druge programe, od vsebin, form, scenografij do načina vodenja. Mene to pač zanima, to je moje življenje. Le sedaj, po novem, imam manj časa, že naše programe moram gledati v arhivih, kaj šele druge. Medtem ko sem nekoč diplomirala iz književnosti in so bile knjige del mojega življenja, sem jih v zadnjih letih spravila v omarice pod strop in jih spodaj nadomestila s televizorji. Zdaj berem malo knjig, bolj časopise, revije in strokovno literaturo.

Šimen Zupančič
Do Ljerke Bizilj sta sredi urbanih Kosez pristopila dva moška, ji na vrat prislonila nož in zahtevala, naj jima izroči ključ od avta.

»Oprostite, nas plačujejo gledalci in mi smo dolžni delati, ne le hoditi v službo. Delamo za njihov denar in živimo od njega. To pomeni, da smo – jaz kot direktorica in vsi, ki delamo v tej hiši – odgovorni in zavezani, da vsak da največ od sebe. Če ne, pa moramo drugače urejati vse skupaj. Morda ni vsakdo na pravem mestu, morda vsakdo nima prave priložnosti, morda smo narobe organizirani. A to moramo urediti.«

Nam lahko poveste, katere so vaše najbolj priljubljene oddaje?

Oh, to bi bilo pa nespodobno, če bi povedala … Zadnja leta sem postavljala in delala Dobro jutro, tretji program, Pravo idejo in sem te oddaje tudi največ gledala. Vsako jutro začnem s poročili in z Dobrim jutrom in včasih se pošalim, da že takoj zjutraj doživljam stres … Sicer pa občudujem dobre dokumentarce in filme.

Ali sploh lahko povsem sproščeno gledate televizijo, kot gledalka?
Haha, kadar je vse v redu, gledam kot gledalka, kadar je kaj narobe, pa se spomnim, da sem soodgovorna …

Kaj vas je pritegnilo pri televiziji in kako vas je zaneslo sem?
Pravzaprav naključje. Začela sem v petem nadstropju radijske hiše, tam je bila včasih televizija. Sem Štajerka in zelo zgodaj sem izgubila očeta. Malo sem jamrala, da moram najti delo, in naš sosed, ki je šel v Ljubljano urejat štipendijo, mi je rekel, naj grem vprašat na radio, saj da tam vedno koga potrebujejo. Prišla sem v kadrovsko službo in povedali so mi, da ustanavljajo nekakšen desk na televiziji. Seveda nisem niti vedela, kaj to je. Tako sem začela, takrat smo rekli, da smo »tanjuge« trgali, Tanjugova poročila smo prevajali, začeli iz nič in se tako veliko naučili.

Kakšna je razlika med delom televizijskega novinarja v časih vaših začetkov in danes?
Seveda je velikanska razlika. Delali smo na film in reportažo smo delali ves teden, danes pa jo narediš v nekaj urah. In reportaža, zgodba v TV Dnevniku, je bila pred desetletji dolga tri minute, danes pa minuto in pol. Drugače pa bistvo ostaja enako, le tehnologija in pristop se spreminjata.

Vendar pa verjetno opažate, da novinarstvo postaja »instantno«, prispevki se »štancajo« kot po tekočem traku in teme se obravnavajo vse preveč lahkotno …
Sem zagovornica raziskovalnega novinarstva in poglobljenih tem in naj poudarim, da tega, o čemer sprašujete, pri nas na nacionalki ni veliko. Seveda so tudi izjeme, a informativni program ima zaposlenih skoraj sto novinarjev in nobenemu ni treba štancati prispevkov. Je pa res, da je v zasebnem sektorju verjetno drugače, in tudi ljudje sami smo zelo različni, nekateri delajo poglobljeno, argumentirano, drugi pa površinsko.

Nekoč ste priznali, da ste se v politiki počutili nesposobni. Kakšna razlika je med delom v politiki in na televiziji?
Ko sem poskušala svet spreminjati s politiko, sem ugotovila, da sem za takšno, kot je bila takrat, povsem nesposobna. Upam, da se kaj spreminja, ampak delo na televiziji je res nekaj čisto drugega. Po dveh mesecih se mi včasih sicer še dozdeva, da še nisem nič naredila in se nič ne pozna, ampak na tem področju se počutim veliko bolj strokovno in vem, kaj je treba narediti. To ve tudi večina mojih kolegov in to skupaj tudi poskušamo.

Kaj je treba storiti?
Predvsem posodobiti in urediti programe. Imamo jih pet, tri nacionalne in dva regionalna, in na vseh je vsega po malem, za vsakogar. Treba jih je bolj profilirati, narediti vsakega še bolj verodostojnega, zanimivega in boljšega. Zavezali smo se, da bo prvi res tisti pravi nacionalni program z vsemi žlahtnimi vsebinami in žanri, ki jih nacionalna televizija mora imeti, drugi bo bolj lahkoten, sproščen. Tretjega, informativnega, pa bo treba še kvalitativno dvigniti in žanrsko obogatiti. Imamo zelo dobro, sodobno tehnologijo, nismo pa prilagodili produkcijskih in delovnih procesov, delujemo zelo konzervativno in preveč zastarelo. Tega, kot veste, se ne da narediti hitro, nacionalka ima programski, nadzorni svet, ki sprejema sheme in plane, pomembni so tudi socialni partnerji, kar vse je treba upoštevati in spoštovati.

Vedno me je zanimalo, zakaj gredo nekatere oddaje poleti na dopust in so mnoge ponovitve.
Res je, tudi to bo treba spremeniti. Žal ne gre čez noč. A poleti gledalci manj časa namenjajo gledanju televizije in praviloma vse televizije takrat nekoliko bolj počivajo, še posebno komercialne, ker tudi za oglaševalce ta čas ni tako zanimiv. A mi smo javni servis in to za nas ni utemeljen razlog. Letos smo se dogovorili, da informativni program dela do konca julija – praviloma celoten redni program. Oddajo Dobro jutro bomo podaljšali še v julij, vsaj do petnajstega, dvajsetega, poskušali bomo prvi in drugi program v večernem času pripraviti tako, da bo za gledalce vendarle zanimiv. Kar se ponovitev tiče, pa se filmi, dokumentarci in serije nakupujejo s pravico do dveh ali treh ponovitev in se v dveh letih pač obrnejo. Meritve gledanosti kažejo, da nekatere programe, oddaje, filme gledalci radi tudi večkrat gledajo.

Resničnostnih šovov pa na Televiziji Slovenija verjetno ne bo?
Morda vas bo presenetilo, a nisem nenaklonjena resničnostnim oddajam in tudi moji kolegi ne. Resničnostna televizija je samo forma, lahko pa ima takšno ali drugačno vsebino. Nacionalka mora paziti pri vsebinah, spoštovati razmeroma visoke standarde, a sodobnim formam se pač ne more izogniti. Mladim so ti formati blizu in bi želela, da jih mladinski program in še kdo uporabi pri snovanju svojih oddaj, seveda z drugačnimi vsebinami in pristopi, kot so bigbrotherji in kmetije. TV Slovenija ima še veliko manevrskega prostora, da ima verodostojen, a tudi mnogo bolj kot zdaj privlačen in zanimiv program.

Kaj TV Slovenija bolj potrebuje, izkušene in zrele obraze ali mlade in sveže?
Prepričana sem, da oboje. Svežino in modrost. Manjka nam mogoče malo modrosti, saj imamo več mladosti. V bistvu pa nam najbolj manjka neke srednje generacije, ki je v nekem obdobju kar izpadla. To se zelo čuti tudi na ekranu in to me zelo moti in skrbi.

Kako se je to zgodilo?
To morate vprašati moje predhodnike, a tudi »prihod« zasebnih medijev je spodbudil odhode z nacionalne TV. Nekoč sem dejala, da je nacionalna televizija brezplačni izobraževalni center za komercialne medije. Zdaj pa je že tudi obratno.