Umazana vojna

Spominja se, ko ga je umrli general spustil med mučene taboriščnike

T.L.
30. 11. 2017, 18.30
Posodobljeno: 30. 11. 2017, 22.57
Deli članek:

Po tragičnem dogajanju na haaškem sodišču, ko si je življenje vzel hrvaški general Slobodan Praljak, se dogajanja v vojnem času spominja vojni dopisnih iz Velike Britanije Ed Vulliamy.

Profimedia
Novinar se umrlega Praljka spominja kot samozavestne in dominantne osebe.

Britanski novinar Ed Vulliamy je v času vojne na območju nekdanje Jugoslavije poročal iz Bosne in Hercegovine, kasneje pa je večkrat pričal tudi pred haaškim sodiščem (med drugim v sojenju Ratku Mladiću in Radovanu Karadžiću).

Hrvaški mediji danes pišejo, da general ni umrl v bolnišnici, ampak že nekaj minut po zaužitju strupa na hodniku sodišča.

Medtem ko so po včerajšnjem burnem in tragičnem dogajanju na haaškem sodišču na Hrvaškem nekateri na nogah, drugi pa opevajo lastnosti pokojnega generala Slobodana Praljka, ki je med izrekanjem sodbe popil strup in kasneje, kot se glasi uradno pojasnilo, umrl v bolnišnici, se generala iz časa vojne in sojenja v Haagu nekoliko drugače spominja britanski novinar, kar je opisal tudi v komentarju za angleški časnik Guardian.

Praljak in Vulliamy sta se iz oči v oči gledala leta 2006 na haaškem sodišču, ko je general zasliševal novinarja Vulliamyja, ampak to ni bilo prvič. 

Spoznala sta se že leta 1993, na območju tedaj enostransko razglašene državice "Herceg-Bosne". General Praljak je podpisal uredbo, ki je trem novinarjem dovolil vstop v koncentracijsko taborišče Dretelj na območju Čapljine, ki je delovalo pod Praljkovem nadzorom. V tem taborišču so, kot je zapisal novinar, muslimane zlorabljali, stradali in jih pobijali. 

Novinar se spominja, kaj sta o tem obisku taborišča in etničnem čišenju območja v BiH govorila leta 2006 na haaškem sodišču, kjer se je Praljak  - podobno kot Radovan Karadžić - zagovarjal sam, saj zagovornika ni želel. Novinar piše, da je Praljak s Karadžićem delil "avanturistično norost", ki se jo lahko smatra tudi kot ekscentričnost, če ne bi sejala smrti ... 

"Nimamo veliko časa, zato vas prosim, da odgovarjate kratko in natančno," je zaslišanje Vulliamyja začel Praljak. Bil je samozavestna, dominantna osebnost v vsakem prostoru, in tudi sodni dvorani, se v današnjem zapisu spominja novinar. V taborišče je prišel, ker so se leta 1993 pojavile informacije, da v taboriščih kršijo Ženevsko konvencijo in da z Bošnjaki ravnajo neprimerno, zato naj bi razmere preverili novinarji. Najprej jim je bil vstop v taborišče Dretelj zavrnjen. Končno pa je Praljak iz razlogov, ki so znani le njemu, podpisal dovoljenje za vstop v taborišče. In o obisku taborišča je leta 2006 na haaškem sodišču tudi pričal Vulliamy. No, vsaj skušal pričati.

Pogled v taborišča smrti

"Ko smo se pojavili v nekdanji vojni bazi JLA in pokazali ukaz vodji taborišča Šakoti, je bil zaprepaden, vendar je spoštoval Praljkov ukaz in nas spustil notri," piše novinar. V enem skladišču so našli na stotine preplašenih moških, ki so sedeli in čepeli. Pred prihodom novinarjev so bila vrata skladišča zaprta 72 ur, zato so se dušili v vročini in smradu ter bili prisiljeni, da pijejo svoj urin. 

Nato so si ogledali še dva prostora na hribu: vrata so bila odprta, prostori mračni. Zaporniki so bili shujšani do kosti, njihovi pogledi zmedeni, opazno je bilo tudi, da imajo kožne bolezni. Obiskovalcem so povedali, da so vrata pogosto zaprta, zgodilo pa se je tudi, da so pijani stražarji streljali skozi vrata in ubili nekaj zapornikov, nekaj pa jih je bilo ranjenih.  

Vulliamy piše, da so bile na vratih in zidovih opazne strelne luknje. Med zaporniki so bili tudi muslimani, ki so se borili v Praljkovi bošnjaško-hrvaški vojski proti skupnemu srbskemu nasprotiku. Zdaj pa so bili ti muslimanski vojaki zajeti in preganjani s strani nekdanjih soborcev. 

13 let kasneje: pričanje na haaškem sodišču in slab generalov spomin

Kot piše novinar, 13 let kasneje Praljak na sodišču o tem ni želel slišati niti besede. Z novinarjem je želel začeti pogovor o tem, ali imajo etnične skupine "pravico do suverenosti". "Vprašal me je: 'Ali je pravica do obrambo in svobode obveznost in pravica suverenega naroda?'" Vmešal se je sodnik in ga opominil, naj postavlja vprašanja, na katera priča lahko odgovori. Praljak je nato Britanca zasliševal, ali je raziskovalni ali politični novinar. Ta mu je odgovoril, da smatra, da mora med poročanjem z vojnih območij vsaj nekoliko poznati tudi politično situacijo.

Novinar se spominja, da je Praljak v sodni dvorani uprizoril šov. Veliko časa je namenil govorjenju o drugem taborišču, o katerem sploh ni tekla beseda v tem pričanju, kmalu pa mu je čas za zaslišanje potekel in je moral končati z zaslišanjem Vulliamyja

"Praljak je na sodišču uprozoril šov, ampak nisem prepričan, kaj je dosegel, razen tega, da sem se držal svoje zgodbe nasproti vojnemu zločincu, ki je želel predstaviti svojo zgodbo. Predstava v sredo je bila odločnejša, vendar ne povsem brez oodaljena od njegove vloge," je zapis zaključil Vulliamy.