Posel dajejo sami sebi

Zakaj država nima nadzora nad tem, kaj se dogaja v vodotokih?

Primož Cirman / Tomaž Modic
21. 9. 2023, 17.30
Deli članek:

Kako je z luknjo v sistemu država omogočila milijonske dobičke zasebnim podjetjem, ki jim je zaupala urejanje voda?

PGD Šempeter v Savinjski dolini
Narasla Savinja. Kdo skrbi za nadzor nad vodotoki? Ne država, ampak koncesionarji.

Država je v zadnjih treh letih za vzdrževanje, urejanje in čiščenje vodotokov namenila več kot 90 milijonov evrov. To je enkrat več kot v enakem obdobju pred tem. Toda nedavne katastrofalne poplave so odprle vprašanje, kako je bil ta denar porabljen. Vse bolj postaja namreč jasno, da ima sistem, v katerega se iz leta v leto steka vedno več denarja, veliko napako - slab nadzor. Ena glavnih pomanjkljivosti je, da so tako imenovani rečni nadzorniki, ki so zadolženi za pregledovanje vodotokov, dejansko zaposleni pri koncesionarjih. Poenostavljeno: plačo dobivajo od podjetij, ki izvajajo dela, v njihovem interesu pa je čim večji dobiček.

»V Avstriji so rečni nadzorniki zaposleni v manjših državnih organizacijah oziroma podjetjih, pri nas pa pri zasebnih koncesionarjih. Najti bi bilo treba drugačno rešitev,« je včeraj opozoril hidrolog in projektant Rok Fazarinc. Da država nima nadzora nad delom koncesionarjev, opozarjajo tudi nekateri župani, ki pozivajo k sistematičnemu preverjanju, kako in po kakšnih cenah izvajajo dela. Le to bi lahko po njihovem vodilo v bolj učinkovito in racionalno urejanje vodotokov. Katere luknje v sistemu gredo torej na roko podjetjem, ki jih država plačuje za urejanje voda?

STA
Tudi Rok Fazarinc opozarja, da ni pametno, da urejanje vodotokov nadzorujejo osebe, ki so zaposlene pri koncesionarjih.

Iz podjetja predlagajo dela, ki jih direkcija naroči istemu podjetju

V Sloveniji trenutno za urejanje voda skrbi pet podjetij, ki jih večinsko obvladujejo štirje lastniki: Dari Južna (Hidrotehnik, VGP Novo mesto), Klemen Senič (Nivo Eko), Leopold Poljanšek (VGP Drava) in družina Polanič (Pomgrad VGP). Leta 2019 jim je tedanje ministrstvo za okolje in prostor podelilo koncesije, ki se iztečejo leta 2026.

Po zakonu o vodah mora imeti vsako od podjetij, ki jim je država podelila koncesijo, vzpostavljeno rečno nadzorno službo, v kateri so zaposleni rečni nadzorniki. Njihove naloge so:

– odkrivanje in obveščanje o opaženih nepravilnostih, nedovoljenih posegih ali ogroženosti vodnega sistema,
– spremljanje izrednih hidroloških razmer,
– organiziranje ukrepov v zvezi z obrambo pred poplavami,
– popis škod in ugotavljanje škod po poplavah,
– izvajanje obveznih in izrednih obhodov ter izdelava predpisanih poročil,
– spremljanje vzdrževalnih del,
– izdelava letnih planov vzdrževalnih del in izvajanje vodnogospodarskih vzdrževalnih del.

»Rečni nadzornik mora biti vsak dan prisoten na terenu. Poznati mora vodotoke in redno preverjati stanje. Podobno je pri železnicah. Verjetno ste opazili osebo, ki hodi po progi in s kladivcem preverja, ali so tiri ustrezni. Ljudje ga kličejo in opozarjajo na situacije. Rečni nadzornik izdeluje poročila in sporoča stanje na direkcijo,« pojasnjuje nekdanji direktor državne direkcije za vode Roman Kramer.

necenzurirano.si
Leta 2019 so razdelili 7-letne koncesije za upravljanje z vodami. Za osem od devetih območij je bila oddana po le ena ponudba. Torej je bil teren že vnaprej razdeljen.

Zakaj se je država odpovedala nadzoru?

In zdaj k bistvu: rečni nadzorniki opravljajo delo, za katerega bi po mnenju mnogih morala biti zadolžena država. Sedanja ureditev namreč pušča ogromno prostora za sume konflikta interesov in nesmotrno porabo proračunskega denarja. Poglejmo primer: več sogovornikov nam je potrdilo, da imajo rečni nadzorniki, zaposleni pri zasebnih koncesionarjih, zelo veliko moč. Pri pregledovanju strug rek tako ugotavljajo, kje so v določenem trenutku nujna sanacijska dela. O tem obvestijo državno direkcijo, ki nato podjetju, kjer je zaposlen rečni nadzornik, izda nalog za izvedbo del.

Povsem mogoče je torej, da se podjetje, ki je zadolženo za urejanje reke, v okviru koncesije samo odloča o tem, katera dela bo izvedlo. Njegovi ljudje so namreč ob ljudeh iz območnih enot državne direkciji edini, ki imajo neposredni vpogled v konkretno strugo. Še pred več kot 20 leti je bilo drugače, saj je bilo urejanje vodotokov v pristojnosti države. Ta je bila tudi največja lastnica zdaj že nekdanjega Podjetja za urejanje hudournikov (PUH). Načrti, da bi se nadzor nad vodami vrnil državi, nikoli niso bili uresničeni.

MOP
Direktor in lastnik družbe Nivo Eko Klemen Senič (levo) in nekdanji direktor državne direkcije za vode Roman Kramer (desno).

Direkcija: »Izvedena dela preverimo na terenu«

Na direkciji, ki jo vodi Neža Kodre, sicer poudarjajo, da preden koncesionarjem plačajo za vzdrževalna dela na vodotokih, preverijo, ali so ta dela dejansko opravili. »Direkcija Republike Slovenije za vode nadzor nad deli koncesionarjev na terenu izvaja neposredno s prisotnostjo na terenu in pregledom izvedenih del po izvedenih delih ter potrditvijo teh, kar je predpogoj za izplačilo sredstev iz naslova vzdrževanja,« so nam pojasnili.

Dodatno nas je zanimalo, koliko ljudi opravlja nadzor nad delom koncesionarjev, koliko od teh je zaposlenih v vrstah koncesionarjev in na kakšen način pri tem preprečujejo konflikte interesov oziroma zagotavljajo učinkovit nadzor. Njihove odgovore bomo objavili, ko jih prejmemo.

Iz portala plač v javnem sektorju je razvidno, da ima direkcija 171 zaposlenih. Od tega so štirje gradbeni nadzorniki. Še leta 2020 so imeli samo enega, nato pa so zaposlili dodatne kadre, in sicer za območja spodnje Save, Soče in jadranskih rek z morjem. Koliko ljudi nadzoruje preostala območja, ki so bila ob nedavnih poplavah veliko bolj na udaru, ni znano. Poudariti pa velja, da je direkcija v zadnjih treh letih objavila več kot 150 oglasov za prosta delovna mesta, večinoma za uradniške položaje.

Kot je znano, je država še leta 2020 za vodnogospodarsko javno službo namenila okoli 15 milijonov evrov, leto dni pozneje že 30 milijonov evrov, v letu 2022 pa kar 35 milijonov evrov. Za območje srednje Save, za katerega skrbi podjetje Hidrotehnik, je leta 2020 šlo 2,5 milijona evrov, lani pa več kot deset milijonov evrov. Drugod so se sredstva najmanj podvojila. To je prineslo tudi rekorden promet in dobičke koncesionarjev.

ebonitete.si
Rezultati koncesionarjev so iz leta v leto boljši.