Mami Mirjam Poterbin, ki za Luko opravlja vsa administrativna dela in mu je sploh v veliko pomoč, pa telefon nenehno zvoni ali spušča zvoke za prispela sporočila, velikokrat kar drugo za drugim. Z našo fotografinjo Matejo potrpežljivo čakava, kdaj bo prišel Luka, ki je torkovo dopoldne izkoristil za nujne opravke pred odhodom v Madrid.
Najprej sploh nisem imela v načrtu, da bi pisala o Luki Dončiću. Najprej zato ne, ker je o njem napisano vse ali pa še več, drugič tudi zato ne, ker nisem hotela še jaz obremenjevati družine, ki v tistih najbolj norih dneh sploh ni vedela, kje se je drži glava. Bom povedala zelo iskreno: družino Luke Dončića poznam že krepko čez petdeset let, ko še ni bilo niti sledu o njegovi mami in njem. Kaučička (uf, s sestro Marto sta sloveli kot najlepši punci na ljubljanskem Vodmatu), tako smo kot otroci klicali njegovo babico, jaz pa sem bila Cevka, je bila namreč moja soseda in vrstnica. Druživa se že vse življenje in skozi leta sva postali dobri prijateljici. Lukova mama Mirjam je bila moj »model«, na katerem sem vadila previjanje dojenčka, saj je moja hči samo leto dni mlajša od nje. Zato lepo prosim, ne pričakujte, da bo ta zapis strogo profesionalen. Ne more biti, ker so čustva premočna! Da, tudi mene je čisto posrkalo v košarkarsko evforijo.
Ne šparaj me!
Sama nisem posebno športni tip, vedno sem govorila, da sem narejena za na kavč s knjigo v roki, ampak tale košarka me je pa pritegnila tako kot večino Slovencev! Take združevalne energije nisem v državi opazila že vse od časov osamosvajanja. Ne bi rada na tem mestu amatersko razpredala o slovenski kolektivni zavesti, vem pa zagotovo, da smo Slovenci tistega večera, ko smo igrali proti Srbom za zlato, po zmagi vsaj za nekaj trenutkov pozabili na razprtije in smo bili družno ponosni in samozavestni. Vsaj tisti večer! In premaknilo je tudi mene – moram videti Škorčka, tako namreč rečem Luki že od malega (saj veste, to pride od Bevkove povesti Lukec in njegov škorec), mi je šinilo skozi možgane, preden gre nazaj v Madrid. In pošljem sporočilo babici, da bi ga rada portretirala za Zarjo. Takoj dobim odgovor, da ni težav, samo dogovoriti se moramo. In smo se začeli dogovarjati takoj po velikem sprejemu na Kongresnem trgu v Ljubljani. »Ti sporočim, kdaj se jutri dobimo, bom vprašala Mirjam,« mi napiše Milena. In mi tisti večer ne sporoči. Bilo mi je jasno, da se v vsej noriji niso uspeli dogovoriti. Zjutraj me na telefonu čaka sporočilo, naj računam tam okoli poldneva. Prav, si mislim, hkrati pa me začne grabiti slaba vest, kaj, hudiča, moram še jaz težiti, saj vem, da je simpatični »mulo« več kot zaseden, pa še dedka, ki ga je med prvenstvom zadela možganska kap, namerava obiskati v bolnišnici, časa pa nobenega! No, tole z dedkom je posebna zgodba. Mirjam Luki najprej ni želela povedati, da je z dedkom precej hudo, saj se je bala, da bo to vplivalo na njegovo igranje. Luka je slutil, da mu hoče resnico malce omiliti, pa jo je kar takoj prekinil, rekoč: »Ne 'šparaj' me, prosim, povej mi, kako je z dedijem!« In mu je povedala. Luka mu je pozneje »posvetil« eno od tekem. Vse to se mi plete po glavi. Ura se že bliža enajsti dopoldne, fotografinja je že nekaj časa v pripravljenosti, jaz pa še vedno ne vem, ali nam bo uspelo, kljub »močnim« zvezam.
Prababičin štrudelj
In pokličem babico, kakšno je stanje. »Norišnica, popolna norišnica!« so njene prve besede. »Sploh si ne moreš misliti, kakšno je okoli Lukija, vsi so čisto ponoreli! Zdajle se vozim k mamči (tako hčeri rečeta Lukovi prababici Kristini), ki je za Luko spekla svoj 'slavni' sirov štrudelj z rozinami, da ga bo nesel s seboj v Madrid. Veš kaj, vidve z Matejo kar pridita v salon, bomo tam vsi počakali na Luko, pa še kakšno bomo rekli,« sklene Milena, s katero se nisva videli vse dni prvenstva, saj je vnuka spremljala na tekmah in bila strastna in predana navijačica. Seveda sem za.
Na obrazu nasmeh, v njej pa valeča se lava!
Ko se pripeljem pred salon, vidim na pročelju slovensko zastavo z zahvalo, ki so jo obesili stanovalci bloka, kjer je včasih domoval Luka. »A si videla zastavo?« me vpraša Milena namesto pozdrava. »Veš, ko sem prišla danes zjutraj v službo, sem začela kar jokati, tako me je ganilo. Ganilo me je tudi, ko sem šla na kavo v sosednji lokal. Ko sem stopila notri, so vsi gostje vstali in mi začeli ploskati. No, pa mi ti povej, prijateljica moja, kako naj se uprem takim čustvom! Je nemogoče!« pribije Milena, mene pa tudi začnejo napadati solze, ko jo objamem in ji čestim. Mislim si, da je to malo že zaradi starosti, saj veste, mi starejši občani v primerjavi z mladino hitro pademo v jok.
V salonu me pričaka tudi Mirjam in me sproti obvešča, kdaj približno bo prišel Luka. Čas prihoda se namreč nenehno spreminja, kamor koli namreč Luka pride, povsod hočejo od njega »samo minuto« za sliko, pa se nabere. Čas izkoristim, da Mirjam povem, kako sem zmrznila, ko je Luka med tekmo za zlato medaljo obležal na tleh in kazal znake hude bolečine. »Ti pa si se kar držala, kajne, Mirjam?« jo vprašam. »Samo ne sprašuj me, kako sem se takrat počutila! Najraje bi preskočila ograjo in oddirjala do svojega otroka ter preverila, kako hudo je poškodovan. Pa nisem smela. Jaz sem čisto normalna mama, nič drugačna od množice 'navadnih' mam, ki bi za svoje otroke ubijale. Na obrazu se mi ni videlo, kako mi je v resnici grozno, obdržala sem »Kokoškov obraz«, na katerem ni bilo prebrati čustev, v meni pa se je valila goreča lava. Potolažila sem se šele, ko so mi s klopi nakazali, da bo z Lukom vse v redu in da ni hujšega.«
Samo tisti, ki so blizu Mirjam, v resnici vedo, skozi kako hude preizkušnje sta šla oba s sinom, ko je kot trinajstletni deček odšel v Madrid. No, pa so hudi časi za njima in danes sta začela počasi žeti uspehe, oba. Plačala sta jih dobesedno s krvjo in znojem. Luka na parketu in daleč od doma, ob njem pa mama, ki jo je bolela vsaka sinova solza. Mirjam se je razvila v samozavestno poslovno žensko, ki ve, kdo je in kaj hoče, in zna zaščititi svojega Lukija (tako ga imenuje samo v najbolj intimnem krogu prijateljev, on pa je že prevelik za to ime) pred navalom te nore energije, kakršna včasih pomete vse pred seboj in posamezniku ne pusti dihati ter te, če nisi zrela osebnost, posrka vase. Tako močno, da začneš živeti življenje v iluzijah in imaš o sebi predstavo, da si izbranec, nekaj več. »To niso heci,« zelo mirno razloži Mirjam, za katero se mi zdi smešno, da jo pogrošni mediji imenujejo nekdanja manekenka. Gospa ima narejeno gimnazijo, ima diplomo Višje upravne šole, mimogrede pa je dokončala še dve poklicni šoli, kozmetično in frizersko, »ker sem bila kot edinka predvidena za prevzem maminega salona«, se nasmeje. No, samo toliko v vednost, diplomo srca moraš tako ali tako pridobiti s svojim življenjem!
Gladiatorska arena
Mirjam se strinja z menoj, da je Lukova poklicna pot izjemno težka, čeprav se na zunaj vse blešči. »Ljudje vidijo samo slavo in denar, ki seveda pride in je logična posledica trdega dela. Koliko odrekanj, koliko solza in poškodb je v tem poklicu! Glej, samo če pogledam Luko: od otroštva že pravzaprav trdo dela, ni imel časa biti pubertetnik, nenormalno zgodaj je moral odrasti in prevzeti odgovornost. To res ni mačji kašelj. Zdaj ko mu gre, ko gre njegovi reprezentanci, njegovemu klubu, je vse bleščeče. Opisujejo ga z velikimi besedami, mediji kar tekmujejo, kdo mu bo pel večjo slavo. Veš, vse to je iluzija, predstava. Zelo dobro se zavedam, da se vse stvari lahko čez noč spremenijo. Kakšen slab dan, morda osebna stiska ali pa slabo počutje, poškodba – vse se lahko čez noč sesuje v prah! To želim dopovedati svojemu sinu. Pa ne z besedami, te pravzaprav ne pomenijo nič. Dati mu moram pravi zgled, to pa lahko storim samo tako, da sama živim tako.«
Da, v bistvu je vrhunski šport gladiatorska arena. In Luka je v njej sam, ko se bojuje proti levom. Mama lahko z njim trepeta samo kot gledalka. In mora zaupati, da se bo vse dobro končalo. Meni se ob tem pogovoru spet orosi oko. Milena pa – Lenči, a ti je kaj v oko padlo? Jih imam rada, tele Poterbinove punce, znajo se šaliti in smejati. Neizmerno simpatičen pa je tudi Škorček, to ste že lahko opazili. Kaj pa je njemu vzeti mikrofon iz roke novinarju in po avtobusu z reprezentanco nadaljevati njegovo delo! In kako je bil simpatičen na sprejemu, ko je spontano sam od sebe poklical na oder zdravnike in fizioterapevte, rekoč, naj se pridejo pokazat; enemu od njih, ki mu je segal nekam do podpazduhe, pa je pomolil mikrofon pred usta rekoč, no, povej kaj!
Babica je čarovnica
Potem imava z Mileno dovolj čakanja in greva na kavo. Tam malo poopravljava, čisto brez žlehtnobe, in se nareživa kakšni človeški neumnosti. In jasno, končava pri občutkih, ki jih je Lukova babica doživljala skozi vse svetovno prvenstvo. »Veš, na začetku sem bila zelo'pošlihtana' navijačica, čisto po slovensko. Nisem se upala izraziti vseh občutkov, ki so se med tekmo porajali v meni. Saj veš, kamere, mediji, jaz pa ne morem tam noreti in vpiti! Se ne spodobi, moram biti pridna in nevidna, čisto po slovensko. Ampak ko sem gledala najbolj srčnega navijača, tistega, ki je imel klobuk in zelena očala, dušo navijačev, Aleksandra Javornika iz Kranja, ki je bil na vseh tekmah, me je pa kar malo premaknilo. Naj gre vse nekam, sem si mislila in začela sem navijati za naše iz vsega srca. Vpila sem in krilila z rokami. In takrat sem začela zares uživati.«
Milena mi pove, da je od vsega začetka vedela, da se bodo fantje vrnili z zlato medaljo. »A veš, tisti občutek, ki ne dopušča nikakršnih preračunavanj, ko globoko v drobovju veš, da bo zlata medalja naša! Tu ni razumske razlage za te moje globoke občutke. Dva dni pred odhodom na prvenstvo mi je prijateljica dala knjigo Garyja Holza Skrivnosti aboridžinskega zdravljenja. Gary Hoilz je znanstvenik in fizik, zbolel je za multiplo sklerozo in odšel po zdravje med avstralske aborigine. To je zgodba o potovanju v srce, ponuja vpogled v starodavni sistem zdravljenja, ki lahko prebudi tudi človekove skrivne notranje zmogljivosti in darove. Knjiga me je popolnoma prevzela, skrivoma so se kar malce norca delali iz mene. Pod vtisom te knjige sem zaprla oči in si vizualizirala zmago. Videla sem jo, bila je tako resnična, da sem jo lahko skoraj otipala. To je bilo nekakšno vedenje, ki nima nikakršne zveze z razumom. Ljudje smo v resnici veliko več, kot je videti na prvi pogled,« je prepričana Milena. In ji je vseeno, kaj si ljudje mislijo o njej. »Zdaj sem pa že toliko stara, da me to ne gane več prav veliko, in to je čista svoboda!« konča najino kofetkanje.
Glej ga, Luko, gremo, fantje!
Končno dobi Mirjam sporočilo, da je Luka s svojo deklico Anamarijo čisto zares na poti domov. Mateja pripravi svojo mašinerijo, gospa, ki je v salonu, kot stranka obžaluje, da ima barvo na glavi in da se ne bo mogla slikati z Luko. Po prostoru se začne širiti vznemirjenje, ki bi ga lahko prijel z roko. Luka parkira (o madonca, kakšen »fensi« avto ima! Ne sprašujte me za znamko, ne spoznam se na avtomobile, vem pa, da je lep. Avto namreč. Mimogrede, Mirjam pravi, da je Luka zelo gospodaren z denarjem, avtomobili pa so njegova šibka točka, tako kot pri večini mladih fantov. Njegova šibka točka so tudi superge, že od malega, obožuje jih. Koliko jih ima? Pojma nima! Je pa mladenič očitno estet, saj je rad lepo in izbrano oblečen. Nič čudnega glede na to, iz kakšnega gnezda se je izvalil tale Škorček!), zleze iz avta in se odpravi proti salonu. Izza vogala je slišati, fantje, gremo, tukaj je, glej ga! In že Luko obkroži nekaj mladcev, vidno so pretreseni, ko stojijo pred košarkarsko legendo (le kako bomo Luki rekli čez petnajst let, če smo že zdaj uporabili vse superlative, se sprašujem), želijo se fotografirati z njim. Luka se brez slabe volje postavi sredi njih, jaz pa prevzamem »poveljstvo«, ker zlatega Dončića že dolgo čakam, rekoč, naj da eden od mladih fantov, ki so 'špricali' šolo, da so v živo videli svojega idola, telefon, ki ga porinem fotografinji Mateji v roko z ukazom, naj slika. Fantom pa rečem, naj si to skupinsko fotografijo potem pošiljajo sami med seboj. Da ne bomo tratili časa. Tisti trenutek se mi je zazdelo, da bi to bila lahko moja služba, saj je Luka že tako »zrasel«, da bi potreboval svojega predstavnika za stike z javnostjo. Mogoče me pa na stara leta najame, kdo ve?
Moške stvari
In potem ga »napadem« še jaz. Na vprašanje: »Škorček, a nimaš že polm kufer vsega?« me samo milo pogleda in stoično odvrne: »Saj veš, da je to moja služba …« Sede na pripravljen stol, meni pa pogled zdrsne na njegove snežno bele superge. Luka me pogleda in reče: »49 in pol,« saj dobro ve, kaj se mi plete po glavi. Številka noge namreč. Ko sva delala prvi intervju za »resne« časopise, je bila številka 45 in pol. V roke mu potisnem tri sveže nabrane zdrave jurčke, ki bi vsakemu gobarju ogreli srce. Bili so darilo njegove občudovalke, meni pa je bilo kar težko izpolniti njeno željo, naj končajo v rokah »luštnega« Luke, tako so prekrasni. Oči se svetijo tudi Pixiju, Mirjaminemu partnerju, ki ve, da bodo končali v njegovem loncu.
Potem pa se še malo pogovorimo o vtisih po prvenstvu. Luka mi ne pove nič takega, česar ne bi povedal že komu drugemu, zato teh stvari sploh ne bom pisala. Zelo pa me zanima, ali so se s fanti čisto zares tako povezali, kot se piše po medijih. Luka mi odgovori zelo energično – do konca življenja! Ko sem jih gledala po televiziji, sem opazila, da se veliko trkajo s prsmi, si udarjajo v dlani in se objemajo na meni čuden način, kako bi rekla, nekako jemljejo v dlani vratove drug drugega. Ko Luko povprašam o teh »objemih«, me svetlo pogleda, prav vidim plešoče hudičke v njegovih očeh! Med hudomušnim smehom mi odgovori: »To so moške stvari, ki jih ve ženske ne razumete!« Mulc, simpatičen je bil že od nekdaj!
Nekaj stvari, o katerih smo se pogovarjali, ne bom zapisala. Naj ostanejo v intimi doma in družine, vsaj dokler lahko!. Bojim pa se, da bo Luka postal eden najbolj znanih Slovencev na svetu in bo ta njegova zasebnost postala najdragocenejša stvar, ki jo bo imel. Luka, želim ti, da boš sam snovalec svojega življenja in odločitev. Tvoje vražje babnice pa te podpirajo! In na koncu v življenju šteje samo to …
