Detektivka

Videla sem vse, kar je mogoče videti

Jure Aleksič / Zarja
2. 7. 2017, 12.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.03
Deli članek:

Bernarda Škrabar je gotovo naša najbolj prepoznavna detektivka.

Jaka Koren
Bernarda Skrabar: »Na prste obeh rok lahko preštejem vse primere v karieri, v katerih se je na koncu izkazalo, da partner ni varal.«

Malo seveda zato, ker je dama v okorelo moškem poklicu; prav gotovo pa tudi zato, ker na račun svojega spola ne pričakuje prav nobenih koncesij. Punčka, ki je veliko šahirala in cele tedne samo brala, je odrasla v brezkompromisno poklicno vohljačico, da se je boji še tako premeteni barabon s prsti v kozarcu marmelade. In koga si je Bernarda od vseh mogočih velikih svetovnih detektivov izbrala za zgled? Sherlocka Holmesa? Hercula Poirota? Gospodično Marple? Dona Johnsona iz serije Miami Vice? Berite naprej!

Prijatelj, ki je velik ljubitelj starih kriminalk, mi je naročil, da vas moram nujno vprašati tole: ko prispete na kraj zločina, ali vam v glavi začne nastajati tisti klasični detektivski monolog? Saj veste, v stilu Perryja Masona ali Phil ipa Marlowa … recimo »Še ena deževna noč v mestu brez ljubezni, samo zlovešče brleče ulične svetilke so mi delale družbo, ko sem zavil na parkirišče Maddisonove vile« in tako naprej …

Haha, kakšno vprašanje! No, na kraju zločina se sicer v glavi marsikaj dogaja, za take monologe pa preprosto ni časa, saj je um mnogo preveč zaposlen z dejstvi primera, ki ga rešuješ. Za filmske scene ni prostora.

Sumil sem, da boste odgovorili nekaj podobnega. Saj zato sem tudi vprašal, da lahko zdaj napeljem na to vprašanje: je v vašem detektivskem poklicu v resnici kar koli, kar bi lahko navdušeno prepoznal ljubitelj klasičnih kriminalk?

Morda to, da med detektivskim delom res spoznaš vse nianse človeških značajev, torej celoten razpon od nizkih strasti do tistih pozitivnejših odtenkov. Mislim, da sem v enajstih letih verjetno videla skoraj vse, kar je na to temo mogoče videti. Obenem pa je ta poklic tudi neprimerno bolj monoton in dolgočasen, kot si ljudje predstavljajo. Nekaj najbolj normalnega je denimo, da moraš po ves teden ali dva preždeti v gozdu in opazovati neko skladišče, zato da končno dočakaš tistih pet minut akcije, ki ti bodo na koncu rešile primer.

Zasledil sem, da je vaš veliki vzor Allan Pinkerton, ustanovitelj najprestižnejše detektivske agencije na svetu. Kako to, da ste si izbrali prav njega? Zakaj ne raje denimo Sherlocka Holmesa?

Za začetek zato, ker je Pinkerton drugače od Sherlocka resnično živel, poleg tega pa je kot detektivke zaposloval ženske, ko v Ameriki še niso imele niti volilne pravice. To priča o zelo samosvojem človeku, ki se ne glede na neodobravanje okolice ni dal odgnati od svoje vizije. To je bil človek, ki je postavil temelje za obveščevalno dejavnost v Ameriki. Za povrh pa je napisal še cel kup vrhunskih knjig.

Težko bi bolje utemeljili svojo izbiro.

Poleg tega je bil tudi velik intuitivec.

Aha, torej nekdo, ki ga pri delu v veliki meri vodi intuicija?

Tako je.

Enako, kot razumem, velja tudi za vas.

»Če se mi stranka razjoče, mi moj duhovni čut omogoči, da jo lahko bolje potolažim. To jemljem kot celostno obravnavo človeka. Ne pa da je odnos zreduciran na: »Aha, to bo stalo toliko in toliko, po pošti vam bomo poslali račun, zaprite vrata za sabo!« Iskreno verjamem, da energijo, ki jo pošlješ v vesolje, tudi dobiš nazaj.«

Drži, vendar samo pogojno. Seveda moraš imeti izvrsten občutek za ljudi, za razne nianse v njihovem vedenju …, ne smeš se pa na to preveč zanašati. Občutek te namreč zlahka tudi zavede. V našem poslu pa štejejo samo dokazi. Ne morem vendar priti do krivca in mu reči: »Intuicija mi jasno pravi, da ste denar pohopsali vi!« Pri detektivskem delu štejejo izključno fotografije, pričevanja, priznanje – take reči.

Ste se za potrebe poklica izmojstrili v branju govorice telesa?

Sem, tako v teoriji kot v praksi. A tudi to te lahko zavede. Teorija denimo pravi, da ste vi zdajle v strašno obrambnem razpoloženju ...

Aha, ker s prekrižanimi rokami slonim na mizi, kajne?

Tako. Moja intuicija pa mi pravi, da sploh ne gre za to.

Vaša intuicija ima povsem prav. Gre za to, da me boli križ, za povrh sem pa še slabo spal.

Vidite, natanko o tem govorim. Prave rezultate človek doseže samo, če sta intuicija in razum pravilno harmonizirana. Detektivski poklic je tako kompleksen in razgiban, da zahteva pravega 'multipraktika'. Če se za hip nehaš učiti, že nazaduješ. Tudi po tridesetih letih dela moraš ostati ponižen in vsak primer sprejeti, kot bi bil tvoj prvi. Nikoli ni dolgčas.

No, saj to je najbrž eden glavnih čarov, kajne?

Je. Če bi morala en teden opravljati kakšno monotono delo, bi se mi najbrž kar malo odpeljalo. (smeh)

Ste soustanoviteljica prve povsem ženske detektivske enote v Sloveniji. Imenuje se Satya. Kaj pomeni ta beseda?

V sanskrtu to pomeni resnica. In kaj smo detektivi v svojem najosnovnejšem bistvu drugega kot iskalci resnice?

Nedavno ste Slavku Bobovniku v Odmevih dodobra nakodrali brke z izjavo, da so ženske v detektivskem poklicu nasploh uspešnejše kot moški.

Marsikateri indic res kaže v to smer. Eden od razlogov je, da se ljudje nasploh lažje zaupajo ženski. To pomeni, da od stranke v izhodišču lažje dobiš celotno sliko, manj ti zamolči. To je že na startu res gromozansko prednost. Poleg tega smo ženske, če smem tvegati pavšalno oceno, marljivejše in bolj prilagodljive, kar nam na terenu še kako dobro služi. Za povrh nas nevroznanost uči, da so ženski možgani bolj primerni za tako imenovani »multitasking«, torej za opravljanje več nalog hkrati, kar je v tako kompleksnem poklicu še kako pomembno.

Ste na terenu še vedno deležni raznih seksizmov in podobnega?

Ne. Sem si pa to morala izboriti. (kisel nasmešek) Za mano je dolga pot, polna vsega. Ko sem začenjala, so bili kolegi strašansko prizanesljivi do mene, saj se od »neke ženskice« niso čutili niti malo ogrožene. Ko pa mi je uspel preboj in sem začela pridobivati dobre stranke, se je ta odnos mahoma spremenil. In sem pod noge začela dobivati tudi konkretna polena. Ampak saj tako je na koncu koncev v vseh poklicih, kajne? In polena pod noge dobivajo tudi moški.

Res je. Kako trezno razmišljate!

No, in ta dolga pot me je naučila morda najpomembnejše resnice: da ne moreš spreminjati drugih, temveč lahko spremeniš samo samega sebe. Leta in leta sem si bridko gnala k srcu, zakaj vendar ne moremo detektivi bolj stopiti skupaj?! Zakaj ne znamo bolje sodelovati in tako cele branže dvigniti na povsem novo raven? Vse možnosti imamo za to.

Vi svoj pristop plemenitite tudi z duhovnimi prvinami. Končali ste šolanje pri pionirju karmične diagnostike Marjanu Ogorevcu, veliko prebirate klasike, kot je Osho … V prejšnjih intervjujih ste previdno dali vedeti, da vam tudi duhovni vidik pri delu še kako prav pride. Ampak konkretno kako?

Ta duhovna dimenzija mi omogoči, da vzpostavim pristnejši, bolj empatičen odnos do stranke. Zato lahko bolj celostno razumem njen položaj in ji potem tudi bolje svetujem. Določene stranke, ki pridejo k meni, v resnici ne potrebujejo detektiva, temveč psihologa. V ta namen imam tudi pripravljen seznam kontaktov, ki jim jih lahko priporočim. Če se mi stranka razjoče, mi moj duhovni čut omogoči, da jo lahko bolje potolažim. To jemljem kot celostno obravnavo človeka. Ne pa da je odnos zreduciran na: »Aha, to bo stalo toliko in toliko, po pošti vam bomo poslali račun, zaprite vrata za sabo!« Iskreno verjamem, da energijo, ki jo pošlješ v vesolje, tudi dobiš nazaj.

Če prav razumem, vas v glavnem najema zasebni sektor, torej različna podjetja. Z državo ne sodelujete prav veliko?

Žal res ne. Saj nas kdaj najame tudi država, a mislim, da imamo z njo manj kot dvajset odstotkov vsega posla. Prav pa bi bilo ravno nasprotno!

Zakaj tako pravite?

Ker detektivi praviloma lovimo majhne ribe po firmah, tisti res kapitalni krapi pa sistemu redno polzijo skozi prste. Nasploh se zdi, kot da ne bi bilo pravega interesa, da bi se jih ulovilo. V resnici je absurdno, da nas ne najemajo! Saj ravno za državo bi morali delati, ker gre za denar vseh! Nas. Nič čudnega tudi ni, da se toliko ljudi v javni upravi odloči izkoriščati sistem. Če bi nad njimi bdeli profesionalci, bi bilo drugače.

Najbrž res.

Govorim o učinkovitem nadzoru stroškov in delovnega časa. Poznam ogromno primerov, ko se hodijo javni uslužbenci v službo predvsem štempljat, potem pa večino časa previsijo po malicah in kavah. Seveda obstajajo v javni upravi tudi izjemno pridni in briljantni ljudje, a če ni nadzora, se razraste marsikaj. Iz izkušenj vem, da se zdi direktorjem zasebnih podjetij še kako pomembno, da se denar racionalno porablja, medtem ko slovenski državi, no … kot trdno dejstvo vem, da bi ji vsak evro, ki bi ga vložila v sodelovanje z nami detektivi, prihranil kar nekaj evrov na račun ugotovljenih nepravilnosti. A kot da za to ni nobenega pravega interesa.

Zakaj nismo presenečeni? S kakšne vrste zločini se največ ukvarjate v zasebnem sektorju?

Z notranjimi tatvinami, odtekanjem informacij, z goljufanjem pri potnih stroških in bolniških dopustih, z zlorabo prepovedanih substanc na delovnem mestu … Dogaja se vse mogoče. Goljufanje pri potnih stroških in bolniških dopustih je pri nas sploh velika folklora, kar osebno sicer razumem. Plače so pogosto res mizerne, ljudje so v hudih finančnih stiskah … A goljufija in nepoštenje vseeno ne moreta biti odgovor? Težava je spet pri vrhu, ki državljanom s svojo lažnivostjo in nepoštenostjo že dolgo daje najslabši mogoči zgled.

Kolikor razumem, vas zadnja leta manj strank najema, da raziščete domnevno nezvestobo partnerja?

Ja. Včasih je bilo pa tega kar precej.

Zanimivo se mi je zdelo naslednje. Iz prakse ste zaključili, da je že to, da vas nekdo najame za raziskovanje prešuštva, običajno zelo dober indic, da se je to prešuštvo tudi zgodilo.

Bo držalo. Mislim da lahko na prste obeh rok preštejem vse primere v karieri, ko se je na koncu izkazalo, da partner ni varal.
Do detektivskega raziskovanja ljubezenskih partnerjev imajo nekateri sicer moralne pomisleke. Je sploh etično nekoga takole zalezovati po njegovih ljubezenskih poteh in stranpoteh?

V določenih primerih je preprosto nujno, da se naša stranka sploh lahko ustrezno zaščiti. Imeli smo primere, ko sta partnerja ustanovila skupno podjetje in je začelo premoženje naenkrat nepojasnljivo odtekati. Spet nekdo drug je ljubčku ali ljubici nesel 50.000 evrov skupnega premoženja. Poznam celo primer, ko je nekdo ljubici sezidal hišo. In taki ljudje so običajno tisti, ki partnerju ves čas zatrjujejo: »Neee, pa kaj ti vendar je? Ti si bolan, potrebuješ psihiatrično zdravljenje!« Nezvesti partner ti na koncu koncev lahko domov prinese spolno bolezen. V vseh takih primerih ima človek menda ja pravico, da preveri, kaj je v ozadju, in na ta način zaščiti sebe, otroke in premoženje. Kaj ni res?

Prav imate. Nekateri pa so vas hoteli tudi že najeti, da bi jim zapeljali partnerja, kajne?

Da. Ampak tukaj pa seveda potegnemo mejo, ker to bi se nam zdelo absolutno neetično. V tujini pa dejansko obstajajo agencije, ki nimajo takih pomislekov.

Je res, da dobite ob polni luni opazno več takih … no, manj prisebnih klicev in naročil?

Je. Tudi kolegi na policiji vam bodo to potrdili.

In kakšna je običajno vsebina teh klicev?

Oh, recimo: »Sledijo mi, zasledujeta me CIA ali Mossad, nujno mi prosim pomagajte …« Največ je takih reči.

Kakšen je bil najbolj nenavaden zahtevek stranke, ki ste ga prejeli?

Hm, naj pomislim … Najbrž bo to kar gospod, ki se je oglasil pri meni v pisarni in mi zaupal, da ima doma stene stanovanja ojačane z jeklom, ker skušajo vesoljci nanj vplivati s posebnimi žarki. Kaj lahko na to človek sploh resnega odgovori?

Ob takih priložnostih najbrž še posebno prav pridejo prej omenjeni kontakti psihologov in psihiatrov?

Da, če je stranka seveda dojemljiva za take predloge. Meja med genialnostjo in norostjo je namreč, kot vemo, pogosto pregovorno tanka.