Novice Svet24

Ljudje so se pred leti, ko se nihče po občinah ni preveč vznemirjal, kje bodo dobili vodo, znašli sami in si s krampom in lopato kopali jarke ter polagali cevi za vodo. V nekaterih občinah bi se takih mini vodovodov radi polastili, ponekod so se jih že (Bizeljsko), v tretjih opozarjajo ljudi, da se morajo po uredbi o oskrbi s pitno vodo priključiti na javni vodovod. In dobre, neklorirane vode, ki so jo uživali do zdaj, ne smejo več uporabljati. Zakaj?

STA

Tako pravi uredba o oskrbi s pitno vodo, ki je začela veljati z letom 2013, in uredbe je pač treba spoštovati. Tudi če so njene posledice v nekaterih primerih maloumne. Tako pravi Gorazd Pretnar, mikrobiolog in okoljevarstvenik, ki se sicer strinja, da je imeti vodo pod nadzorom države dobro, vendar ukinjanje manjših vodovodov ni pametno. »Hiši, ki se je 30 let oskrbovala z dobro pitno vodo, zdaj to prepovedati je neumno. Čim več manjših vodovodov bomo ukinili, tem ranljivejši bomo. Poglejte primer Kemisa!« opozori Pretnar.

V slovenskih občinah oziroma njihovih komunalnih podjetjih so se odločili, da bodo tista gospodinjstva, ki se še niso priključila na javni vodovod, bolj strogo opozorili. Z »njihovo« vodo (voda v Sloveniji je javno dobro in si je ne more nihče lastiti) ni sicer nič narobe, ampak ker živijo v kraju z možnostjo priključitve na javno vodno omrežje, morajo to storiti.

Večinoma so to starejše hiše z upokojenci, ki se po prejemu takega dopisa praviloma prestrašijo. Upokojencu, ki so ga s takim dopisom seznanili v eni izmed koroških občin, so skrbi pobrale vsaj dve noči spanca. Težko se bo poslovil od »svoje« vode, ki jo je do hiše napeljal pred 40 leti, za katero je moral sam izkopati slab kilometer jarka, sam je skrbel za vzdrževanje cevi, da ne omenjamo, kakšen strošek pomeni upokojenemu delavcu cena priključitve na javni vodovod (te se gibljejo okoli tisoč evrov – odvisno od občine)!

Malce več spoštovanja

Brane Golubovič, aktivist in pobudnik vpisa pravice do vode v ustavo, je povedal, da je takih primerov po Sloveniji veliko in mnogo ljudi se znajde v stiski. »Trideset ali štirideset let so se ljudje oskrbovali z vodo iz svojih ali tako imenovanih vaških vodovodov, ki so jih zgradili sami. Zdaj pa nekatere občine brez resnega in spoštljivega pogovora od njih zahtevajo, da se ta vodovodna infrastruktura preda v upravljanje občinam.«

Zgodbe so zelo različne, pravi Golubovič, in ni vse samo slabo, veliko je dobrih praks prenosa vaških vodovodov na javnega upravljavca; vse je odvisno od občine, kako se loti urejanja tega vprašanja. »Državljani Slovenije so na vodo še posebno navezani in občutljivi glede nje, 'svoji' vodi, ki so jo uporabljali desetletja, zaupajo. Pred desetletji so številni Slovenci svoji občini prihranili velike stroške, saj so vodovodno infrastrukturo zgradili sami in jo tudi upravljali. Že s tega vidika bi veljalo ljudem izkazati malce več spoštovanja. Namesto da bi se občina zahvalila ljudem za samooskrbo z vodo in za graditev vodovodov, jih zdaj spravlja v težke položaje z ukazom za priključitev na javno vodno omrežje. Treba se je zgledovati po tistih občinah, ki so stopile ljudem naproti in skupaj z njimi poiskale rešitev – to je prijazna oblika reševanja tovrstnih zagat. Po Sloveniji nastajajo prave 'vojne' prav zaradi tega, ker se nekateri z ljudmi preprosto ne znajo pogovarjati.«

Vse se da urediti

Kaj se zgodi, če priključitev na javni vodovod zavrnete?
Priključevanje objektov na javni vodovod ureja predpis posamezne občine in v občinskih predpisih je lahko določena tudi globa za prekršek, če objekta ne priključite na javni vodovod. Če živite v usmiljeni občini, se vam bo torej dobro godilo. Nekateri objekti lahko ohranijo lastno napeljano vodo, vendar je ne smejo uporabljati za rabo v gospodinjstvu – za to morajo točiti tisto iz javnega vodovoda. V lastni kuhinji lahko človek najbrž počne, kar želi – ne nazadnje se lahko umivate celo z likerjem, kajne?

Država je preko občin dolžna zagotoviti dostop do količinsko in higiensko ustrezne pitne vodo. Razumljivo je, da si oblast prizadeva veliki večini prebivalstva zagotoviti pitno vodo iz javnega omrežja, in to je v večini primerov edino logično. »Seveda pa obstajajo posamezni primeri, ko je nesmiselno na silo prevzemati dobro delujoče vaške vodovode. V teh primerih jim mora občina pomagati pri njihovem upravljanju oziroma poiskati model upravljanja, ki bo deloval in bo v korist vseh deležnikov. Kljub Uredbi o oskrbi s pitno vodo, ki določa, da morajo biti stavbe znotraj območja javnega vodovoda na tega priključene, pa imajo občine tudi nekaj manevrskega prostora. Med drugim lahko občina sama s svojim predpisom določi območje javnega vodovoda kot tudi pogoje za priključitev nanj. Zato menim, da se priključitev na javni vodovod in poraba vode iz lastnega vira ne bi smela izključevati. Mislim, da se da vse rešiti. Treba je samo pravočasno začeti komuniciranje z ljudmi in uporabiti zdravo kmečko pamet,« pravi Brane Golubovič.

Naš sogovornik in zdrava pamet govorita, da četudi bi se morali priključiti na javni vodovod, bi bilo nesmiselno zapreti »pipico« z vodo, ki po ceveh teče že desetletja. Vendar na Ministrstvu za okolje in prostor niso tako zdravokmečkih nazorov: »Zakon o vodah pravi, da je vodno pravico mogoče dobiti na podlagi vodnega dovoljenja ali koncesije, in ta zakon tudi določa, da je vodno dovoljenje treba pridobiti za neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo ali za oskrbo s pitno vodo, ki se izvaja kot gospodarska javna služba. Zato vodne pravice ni mogoče dobiti za oba načina oskrbovanja s pitno vodo istočasno, saj ni nobenega smisla in potrebe, da bi se za rabo pitne vode omogočala dva različna načina naenkrat. Če obstaja javni vodovod in se torej izvaja javna služba, takšen način oskrbovanja s pitno vodo ne samo da zadošča, pač pa tudi nudi celovito, varno in zanesljivo storitev.«

Škodljivi klor

Na ministrstvu so pozabili, da je bila lastna ureditev vodovodne napeljave 40 let zanesljiva. Po njihovem tudi ni smiselno in potrebno, da bi imeli v hiši dve vodi naenkrat. To lahko napiše samo tisti, ki je zadovoljen s klorirano vodo in še ni doživel (vaškega) razkošja neklorirane vode – take, ki ti po umivanju z njo lase (brez balzama!) naredi mehke, take vode, ki ne zasvinja pip z vodnim kamnom in ne potrebuješ dragih čistil za njegovo odstranjevanje.

Klor pomeni tudi tveganje za nastanek srčno-žilnih obolenj, je opozoril Pretnar, hkrati pa ni malo primerov alergije na ta elemnt. Anton Komat je že večkrat opozoril, da klor posredno dviguje raven holesterola, ubija normalno črevesno floro in uničuje vitamin E, ki je najpomembnejši antioksidant v človeškem telesu. S tem se strinja tudi strokovnjakinja za vodarstvo mag. Breda Gajšek, ki je pred leti v enem izmed naših časopisov povedala, da nekateri onesnaževalci v vodi reagirajo s klorom in derivati v nove spojine. Te so še bolj škodljive, kot če bi uživali neobdelano vodo, in so skoraj brez izjeme rakotvorne. Strokovnjaki pa opozarjajo tudi na prhanje s klorirano vodo, saj naj bi med desetminutnim prhanjem telo vpilo več klora, kot če bi spili osem kozarcev vode.

Če se ministrstvu ne zdi smiselno imeti dveh virov vode, pa je zagotovo nesmiselno zapreti pipico in se zavestno odpovedati kakovostnemu nekloriranemu viru vode. Kdo pri zdravi pameti bi zaprl tako pipico in pustil vodo teči – kam? Kamor koli drugam, samo v tisto hišo ne, kamor je tekla že 30 let.

Občine imajo veliko manevrskega prostora in upamo, da bodo v dobro ljudi ravnale modro. Vse kaže, da se bodo saga z vodo in vodovodi ter bitke ljudi z občinskimi oblastmi zagotovo še nadaljevale.

Upor državljanov in koliko lahko stane

Zakaj občine vse intenzivneje pritiskajo na občane, da se priključijo na javni vodovod? Najbolj preprost odgovor je: uredbe je treba spoštovati. Drugi razlog pa se morda skriva v tem, da so bili javni vodovodi marsikje zgrajeni s pomočjo Evropske unije, ki je prispevala kar do 80 odstotkov sredstev ali celo več, in ljudje se zaradi tega morajo priključiti nanj. Je pa sporno, da se od ljudi za priključke terja tudi po 1000 evrov in več (in to v enkratnem znesku!), medtem ko sta občini denar za graditev vodovoda nakazali EU in država. Ljudje bi v primeru sofinanciranja Evropske unije morali zahtevati, da so oproščeni vsaj dela plačila komunalnega prispevka. Ta je namreč opredeljen kot znesek, ki se občini plača za zgraditev in uporabo komunalne infrastrukture. Če infrastrukture v večini ni financirala občina, ampak EU, je torej nepravično od občanov terjati vračilo. In tretji razlog? Zakaj bi komunalna podjetja pustila nekaterim hišam, da lahko ohranijo »lastne« vire, če lahko od njih zaslužijo?

Slaba volja v občini Cerkno

revija Zarja

Prebivalci v občini Cerkno so izkazali nepokorščino z neplačevanjem položnic za vodarino iz vodovodov, ki so jih zgradili sami. Vodstvo občine po besedah ene izmed krajank ni uredilo prenosov vodovodov, ki so jih ljudje pred desetletji s samoprispevki v celoti financirali sami ter v njihovo zgraditev vložili nemalo ur lastnega dela. Občina Cerkno in njeno vodstvo za zgraditev teh vodovodov nista plačala niti centa, zdaj pa se jih želijo polastiti brez vloženega centa. Naleteli smo edino na ignoranco in grožnje o odklopu vode, pravi (za zdaj še) anonimna sogovornica, ki se je odločena bojevati do konca.

Kaj smo opredelili v Ustavi Republike Slovenije

S spremembo ustave se je določilo, da ima vsakdo pravico do pitne vode. Onemogoča se kakršna koli možnost lastninjenja vodnih virov in oskrbe prebivalstva z vodo. To pomeni, da nihče, niti država, ne more lastniniti vodnih virov kot tudi da oskrba prebivalstva s pitno vodo ne more biti tržna dejavnost. Določa se, da se vodni viri prednostno in trajnostno namenjajo oskrbi prebivalstva z vodo. V primeru različnih kriz ima oskrba prebivalstva in živali absolutno prednost pred gospodarskim in drugim izkoriščanjem pitne vode, z vodnimi viri pa moramo ravnati trajnostno in z mislijo na prihajajoče generacije.