Rodila se je 5. marca leta 1916 v Dolenjih Lazih pri Ribnici. Pri 27. letih je odovela, ker je mož padel ob nemških napadih na Kočevje, enaka usoda pa je kmalu doletela tudi njeno sestro. Metka je ostala sama s sinom, sestra pa s štirimi otroki. Po vojni sta se vdovi preselili v Željne. Sestra je skrbela za naraščaj in njive, Metka pa se je leta 1950 zaposlila v rudniku, tam opravljala težka dela in vztrajala do leta 1974, ko se je upokojila.
Z optimizmom v prihodnost
»Lani je bilo tako fletno ob stoletnici. 140 sem jih povabila. Plesali in plesali so. Tudi mene je zaneslo. Ob 110-letnici bomo spet žurali.«
Ves čas je čila, dobre volje in zdrava, kolikor ji pač leta dopuščajo, drži pa se nekaterih zlatih pravil. Vaščani jo malone vsak dan srečujejo na sprehodu. Ji pomahajo, ona njim nazaj. Ob isti uri gre k počitku, praviloma po osrednjem televizijskem dnevniku, vstane, ko se zdani, okoli osme. Včasih snahi priskoči na pomoč v kuhinji. Na krožniku si vedno zaželi preprosto domačo hrano, tudi meso, mleka skoraj ne. Rada posluša glasbo, večkrat zapoje tudi s sosedom, bere (tudi brez očal), njeno razmišljanje je jasno, komunikacija tekoča, spomini pa bistri. »Lani sem bila v bolnišnici v Novem mestu. Neroda, kaj naj drugega rečem, padla sem na roko. En dan so me vzeli v oskrbo in se tako lepo potrudili zame.«
Rada telovadi, vsako jutro se loti vaj za hrbtenico in noge, od zdravil pa jemlje le tablete za pritisk in redčenje krvi. Za dolgo življenje ni recepta, dobra volja in delo zagotovo utrdita človeka. Pa zdrava mera v vsem in razumevanje med najbližjimi. Pravi, da jo greje ljubezen snahe, dveh vnukov, treh pravnukov in štirih prapravnukov.
