Slovenija

Zgodbe, ki te spremenijo za vse življenje

Matej Klarič
14. 3. 2016, 19.17
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

Obiskali smo begunski nastanitveni center na Vrhniki, kjer so nastanjene predvsem družine z otroki. O njihovih doživetjih smo se pogovarjali tudi s prostovoljci, ki beguncem požrtvovalno nudijo pomoč.

Gregor Wernig M24

Že ko smo prispeli v bližino šole in vrtca, ki sta v bližini nekdanje vrhniške vojašnice, smo lahko opazili, da policisti spoštujejo dogovor in patruljirajo v okolici centra.

Takšna je bila namreč želja krajanov Vrhnike, ki niso tako močno kot ponekod drugod nasprotovali nastanitvi beguncev v njihovem kraju.

Župan na pomoč beguncem

Reuters
O Ratku drugi prostovoljci povedo, da je bil med najbolj požrtvovalnimi že ob začetku begunske krize. Pravi, da ne more stati križem rok, ko vidi krivico.

Pri tem je pomembno vlogo odigral tudi župan Vrhnike Stojan Jakin, ki je pomiril zaskrbljeno prebivalstvo in povedal, da glede na izkušnje in podatke ni razlogov za skrb. »Begunci so normalni ljudje, ki želijo samo naprej proti Zahodu, kjer naj bi bilo življenje boljše in kjer vojne ni,« je dejal medtem, ko je miril krajane.

Gregor Wernig M24
Meri pove, da jim primanjkuje predvsem oblek za otroke nad petim letom in manjših številk za moške in ženske, saj so begunci manjše postave od nas.

Njegovo vlogo pohvali tudi Meri Dizdarević, ki že od oktobra kot prostovoljka pomaga beguncem. Čeprav je trenutno brezposelna, mati samohranilka treh otrok, najde dovolj moči tudi za pomoč beguncem. Kot pravi, zato, ker ve, kako je biti v stiski: »Vem, kako je, ko nimaš. Oktobra sem se javila kot prostovoljka prek Karitasa. Ko enkrat začneš pomagati, ne moreš nehati. Doma me včasih moji otroci utrudijo, ko pa pridem sem, me ti otroci napolnijo s pozitivno energijo, ker so tako dobrovoljni in zadovoljni z malenkostmi.« 

Težav z begunci niso imeli

Eden izmed prostovoljcev, ki so se med begunsko krizo najbolj aktivirali, je Ratko Stojiljković. Kot pravi, negativnih izkušenj z begunci niso imeli. »Od tisoče ljudi, ki smo jih sprejeli, z nobenim nismo imeli večjih težav. Tudi za pospravljanje so se ponujali sami. Včasih so bili samo problemi med njimi samimi. Iranci in Afganistanci se med sabo niso najbolje razumeli,« pove Ratko in zavrne tudi trditve, da naj bi bili na avtobusih samo moški: »V celotni krizi sem samo dvakrat doživel, da je bilo na avtobusih več kot 80 odstotkov moških.«

Pomoči v obliki oblek in hrane ni nikoli dovolj

Kot pravi Meri, begunci pijejo pravi čaj, naš ima za njih neznan okus. »Ne gre za to, da si izmišljujejo, ampak imajo svoje okuse. Tudi svinjine od malega ne jedo,« pove Meri in doda, da jim primanjkuje predvsem sadja in zelenjave. Manjka pa jim tudi bolj spomladanskih oblačil, predvsem manjših številk za moške in ženske. Potrebovali bi tudi več oblek za otroke, starejše od pet let. Tisti, ki jim želite pomagati, se lahko obrnete na naš elektronski naslov urednistvo@svet24.si.

Kristjani na poti

Čeprav v javnosti prevladuje mnenje, da so na poti samo muslimani, ki naj bi celo hoteli zavzeti Evropo, Ratko pove, da ga je presenetilo število kristjanov, še posebej iz Sirije: »Nisem mogel verjeti, ko so mi kazali križe. Po mojem mnenju je skoraj petina vseh Sircev, ki so prišli sem, kristjanov.« Po ocenah Vatikana je na območju Bližnjega vzhoda leta 2010 živelo kar 17 milijonov kristjanov.

Očitki o hranjenju teroristov

Kot pove Meri, od svojih znancev še zdaleč ni bila deležna samo lepih besed: »Dobivam pohvale, ampak tudi grde besede, da hranimo teroriste.« Ratko pravi, da ga je najbolj zabolelo, ko je na začetku begunske krize izgubil okrog sto prijateljev na facebooku, ki so nasprotovali njegovi pomoči beguncem. »Veliko ljudi, s katerimi smo delali, je dejalo, da jih je bilo na začetku strah beguncev, kar razumem, ker niso vedeli, kako bo. Ena od prostovoljk mi je celo dejala, da jo je zdaj, ko je videla begunce in to, kako se naši ljudje obnašajo do njih, postalo strah naših ljudi,« dodaja. Več informacij ko dobijo ljudje o beguncih, manj so sovražno nastrojeni proti njim in manj je strahu.

Gregor Wernig M24
Nekateri begunci so nastanjeni na Vrhniki.

Grožnje zaradi pomoči beguncem

Kot pove, je bilo veliko medijskega poročanja neresničnega. »Mi smo zgodbe videli na lastne oči in to, kar so poročali nekateri mediji, o teh primerih, nikakor ne drži. Boli me, da nas lahko deset pove, kako je bilo. Oni pa bodo povzeli zgodbo od osebe, ki je nekaj slišala, kako naj bi bilo. Mene medtem razglašajo za levega ekstremista, ker pomagam beguncem. Nočem biti ne levi ne desni. Ne morem verjeti, da na neko svojo sliko, ki jo objavim na facebooku, dobivam negativne komentarje,« razočarano opisuje Ratko. »Poznam celo primere groženj, da jim bodo zažgali hiše. Gospodično, ki je naredila facebook stran Pomagajmo beguncem, so zelo napadali. Samo zaradi strani, kjer se zbira hrana, je bila deležna napadov.«

Gregor Wernig

Vedno več tudi pozitivnih zgodb

Na vprašanje, kako je s pozitivnimi zgodbami, Ratko odvrne, da ga je veliko prijateljev tudi pohvalilo. »Pridobil sem tudi nov, doslej nepoznan krog ljudi. Pozitivnih odzivov je bilo na koncu veliko več. To se je videlo tudi na zadnjih demonstracijah v Ljubljani, ko je bilo več ljudi na strani podpornikov beguncev.« Oba pohvalita delovanje in sodelovanje različnih prostovoljnih organizacij. Pred dnevi je bronasti znak Civilne zaščite za požrtvovalno delo pri oskrbi beguncev prejel tudi Karitas.

Želijo si naprej

Trenutno je na Vrhniki nastanjenih več kot 50 ljudi, večinoma družin z otroki. Meri pove, da jim vojska na dan pripravi en res dober obrok. »Nato pa imajo begunci dva suha obroka, prepuščeni so osebnim donacijam.« Od države namreč dobijo zgolj mizernih 18 evrov mesečno. V centru jim med drugim primanjkuje sadja, ki poide takoj. Vsi nastanjeni v centru pa si želijo oditi naprej. V centru je tako na primer nastanjen oče z dvema otrokoma, mama pa je že prečkala naše meje.

Gregor Wernig M24

Na Vrhniki so imeli tudi porod

Ko povprašamo po dogodivščinah iz centra, Meri opiše zgodbo nosečnice, ki je prispela v času, ko je bil center na Vrhniki namenjen samo sprejemu beguncev, ki so dan po prihodu že odšli proti Severu. Takrat je bilo v domu tudi do 1500 beguncev. »K nam je prišla drobna ženska, vsa premočena, imela je dojenčka v roki in mi je kazala, da bi rada mleko za otroka, nato pa je izgubila zavest. Takoj smo jo oskrbeli, ob pomoči Rdečega križa. Kot smo ugotovili pozneje, je izgubila zavest, ker je bila tako dehidrirana, neprespana in izmučena.« Meri pravi, da so bile tovrstne zgodbe najhujše. »Ljudje, ki so prihajali k nam, so prestrašeni, bojijo se vrnitve domov, veliko so pretrpeli, še posebno ljudje iz Sirije. Pridejo tudi ljudje od drugod, ampak vidi se, da so tudi ti v stiski. Sicer se ne bi niti podali na pot.« Ratko doda, da jih je veliko tudi govorilo, kako so bili maltretirani na poti.

Gregor Wernig M24

Dva dneva na poti brez koščka kruha

Kot pravi, ga bodo ti dogodki zaznamovali za vse življenje. Imeli so celo smrtni primer med prostovoljci, ko je zaradi kapi umrl eden izmed starejših sodelavcev. »Begunci so mi pripovedovali, da so bili po dva dneva na poti brez hrane. Nekatere zgodbe so res žalostne. Eden mi je razlagal, da so živeli v predelu Sirije, kjer so zdaj ISIS-ove enote, in da je moral bežati od tam, prek Al Nusrine fronte do Asada, kjer pa bi moral spet v vojsko in se boriti za njih. Plačati je moral ogromno denarja, da je prišel do Turčije,« razlaga Ratko. Tudi tam pa v beguncih vidijo predvsem svoje interese. Zraven begunskih kampov, v katerih v Turčiji živi že več kot 2,5 milijona beguncev, so postavili industrijske komplekse. »V njih izkoriščajo begunce kot poceni delovno silo. Starejši gospod mi je povedal, da tam delajo za od 100 do 150 evrov na mesec. Z zasluženim denarjem pa so si plačali več tisoč evrov drago pot v Evropo.«

Gregor Wernig M24

Izgubljeni otroci

Ratko je pomagal tudi ob začetku begunske krize na Dobovi. Pravi, da je bilo tam grozno. V nastanitvenem centru Beti se je v prostorih za 1500 ljudi zaprtih drenjalo do 4500 beguncev. Še tisoč pa jih je ostalo na prostem. »Imeli smo težave s hrano. Ljudje so padali v nezavest. Samo nekaj ljudi nas je skrbelo za zdravstveno oskrbo. Ne bom pozabil primera, ko se je ženska našla v valu ljudi; pol ure mi je nekaj razlagala in jokala, nismo mogli najti prevajalcev, da bi vedeli, kaj je narobe. Ko je prišel prevajalec, je razložil, da je izgubila otroka. Ko sem prišel v prostor, sem samega našel objokanega in polulanega otroka in ga odnesel do matere,« zgodbo s srečnim razpletom opiše Ratko. »Begunci so imeli večinoma 10- do 15-člansko družino in v valu prerivanja so se porazdelili v različne avtobuse ter nastanitvene centre. Tako je prišlo do več primerov izgubljenih otrok, a smo jim pozneje vsem našli starše. Policija je tu zelo korektno pomagala in iskala otroke.«

Čeprav v javnosti prevladuje mnenje, da so na poti samo muslimani, ki naj bi celo hoteli zavzeti Evropo, Ratko pove, da ga je presenetilo število kristjanov.

Hvaležnost v begunskih očeh

Ratko nato opiše, kako so begunci doživeli Slovenijo in tukajšnjo pomoč. »Begunci so mi povedali, da so pri nas na vsej poti doživeli najbolj človeški in ljudski sprejem. Nikoli ne bom pozabil njihovih 'šukranov' (arabska beseda za hvala), objemov, pozdravov, vsi so se hoteli slikati z nami. Ne razumeš jezika, pa čutiš njihovo hvaležnost. Ponosen sem, da smo poskrbeli za vse ljudi, ki so prišli sem, in da so lahko odšli naprej,« za konec izpostavi Ratko.