Slovenija

Katjina izpoved: ko bolezen povsem spremeni življenje …

pl
17. 2. 2016, 08.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

Vse življenje je bila zdrava, po rojstvu tretjega otroka pa so se nenadoma začele težave. Skoraj umrla je, preden so ji končno diagnosticirali pravo bolezen in jo začeli zdraviti, danes se tistega težkega obdobja nerada spominja.

osebni arhiv Katje Tič
Bolezen je bila tako huda, da je Katja večkrat pomislila na samomor.

Kranjčanka Katja Tič je mamica treh otrok. Kljub bolezni je danes optimistična in nasmejana oseba. A vedno ni bilo tako, Katja je prestala zelo težko obdobje.

Vedno je bila zdrava in dobrega počutja, a kmalu po rojstvu hčere, decembra 2010, so se začele resne težave. V ustih ter po požiralniku so se ji pojavile afte. Izbruhnile so v velikem obsegu. »Najprej sem jih poskusila pozdraviti sama, a je bilo le še slabše. Po dveh tednih nisem mogla niti jesti več. Zdravnica v dežurni ambulanti mi je celo zabrusila, da so afte posledica duševnih težav. Januarja 2011 me je končno nadomestna zdravnica poslala na infekcijsko kliniko v Ljubljani, kjer so postavili sum na behcetovo bolezen,« pripoveduje. Naslednji dan je bila sprejeta na Kliniko Petra Držaja. Vmes je bil zavržen sum na behcetovo bolezen, nove diagnoze pa ji niso postavili. Medtem pa se ji je na rektumu pojavila majhna razpoka, fistula, in poslali so jo na pregled h gastroenterologu. Sama preiskava je bila preveč boleča, ni uspela. Afte so sanirali in jo poslali domov.

Črni 17. april

Potem je prišel 17. april 2011, ki ga ne bo nikoli pozabila: »Zbudila sem se z drisko, vročino in bolečinami v trebuhu. Vse je kazalo na trebušno virozo, vendar so se simptomi in bolečine stopnjevali. Po štirinajstih dneh nisem več mogla zadrževati blata, pospešeno sem hujšala. Bruhala sem po vsaki hrani, bolečine v trebuhu pa se niso mogle primerjati niti s porodom. V nezavest sem padala večkrat na dan.« A zdravnik jo je zdravil le s tabletami za želodec. Mož jo je skoraj vsako noč vozil na ljubljansko urgenco, kjer je dobivala le infuzije. Pospešeno je izgubljala mišično maso, komaj je še hodila. Potem pa je bilo možu vsega dovolj, odpeljal jo je na polikliniko v Ljubljani, kjer je najprej zaradi tega, ker ni bila naročena, niso želeli sprejeti. »Po pregovarjanju, prošnjah in joku me je le sprejel dr. Samo Plut, gastroenterolog, ki mi v začetku leta ni uspel narediti rektoskopije. Spomnil se me je, čez tri dni ponovil preiskavo in vzel vzorce. Že ob samem pregledu je dejal, da sumi na chronovo bolezen oziroma ulcerozni kolitis. To sta kronični vnetni črevesni bolezni. Dobila sem polno zdravil. V večini primerov se stanje izboljša, pri meni se je še poslabšalo,« se spominja Katja.

osebni arhiv Katje Tič
"Danes živim normalno življenje, oblečem tudi dvodelne kopalke in verjamem vase."

Po diagnozi še možganska kap

»4. junija 2011 me je doma zadela blaga možganska kap. Hospitalizirali so me na gastroenterološko kliniko v Ljubljani. Takrat sem bila že v plenicah, izgubila sem 30 kilogramov v dveh mesecih. V juliju sem bila odpuščena v domačo oskrbo. A stanje se je poslabšalo. Omedlevica, hude bolečine v trebuhu, nenadzorovano izločanje blata so se vrnili v še hujši obliki. Izgubila sem dodatnih deset kilogramov. Predstavljajte si, kako se počuti človek, ki je bil vse življenje zdrav, ko nenadoma lahko samo leži v postelji, ne more vstati, ne more jesti, govoriti, ko mu gredo na živce lastni otroci ... Taščo sem velikokrat v joku prosila, naj me ubije, ker ne zdržim več. Si predstavljate, kako zaboli vsak pogled na otroke, še posebej na šestmesečno hčer, ki je takrat potrebovala mamico?«

Počilo ji je črevo

Ko je bilo njeno stanje že zares kritično, so jo ponovno sprejeli na gastroenterološko kliniko. A težav ni bilo konec. Nenadoma je začutila ostro bolečino v rebrih: »Zdravnica je prišla k meni in mi pojasnila, da mi je počilo črevo in da potrebujem operacijo. Ko sem se ponoči zbudila, sem na trebuhu najprej zagledala vrečko za blato. Moja najhujša nočna mora. Točno tista, za katero so mi zdravniki zatrjevali, da se ne more zgoditi.«

Katji so odrezali celotno debelo črevesje in na trebuh namestili ileostomo (odprtino, skozi katero se blato izloča v vrečko). Sledili so črni dnevi: »Najprej mi je trebušno votlino zalilo blato in ponovno so me operirali. Nato so odkrili MRSA, pljuča pa mi je zalila voda. Rana na trebuhu se ni celila in so mi operativno namestili poseben vakuum, da jo je držal skupaj. V enem mesecu sem imela devet operacij. Nato pa so se v krvi pojavili še strdki in diagnosticirali so globoko vensko trombozo.«

Misli o samomoru

Vse pogosteje je mislila na samomor. Zdravstveno osebje je dnevno opozarjala, da z njeno psiho nekaj ni v redu, odziva pa ni bilo. »Ko so me nekega dne našli na okenski polici, pa je zavladala panika, in še isti dan sem bila na obisku pri psihiatrinji in psihologinja je postala moja dnevna obiskovalka. Po mesecu in pol ležanja v bolnišnici je končno prišel dan, ko sem lahko odšla domov. Izgubila sem 55 odstotkov telesne teže, noge so bile zame dve tuji okončini, na trebuhu pa sem imela tujek, ki sem ga sovražila z vsakim dihom.«

osebni arhiv Katje Tič
Katja se je sprijaznila z vrečko na trebuhu, celo ime ji je dala – Marta!

Zašili so ji zadnjično odprtino

Februarja 2012 je imela operacijo, pri kateri so ji odstranili še rektum in zašili zadnjično odprtino. Maja 2012 se je vrnila na delovno mesto, kot invalid s skrajšanim delovnim časom. »Zdaj bolezen obvladujem s primerno prehrano, rednimi kontrolami pri gastroenterologu ter pregledi, kot sta UZ in magnetna resonanca. Zdravil nimam. Uživam lahko hrano.«

Katja pravi, da je delno zadovoljna z zdravniki. Dejstvo je, da bi se lahko marsikaj končalo drugače, če bi jo osebni zdravnik bolj poslušal.

Tujek na trebuhu

»Mnogi me sprašujejo, kaj je najtežje sprejeti. Dejstvo, da bom vse življenje hodila naokoli s tujkom na trebuhu. Že v bolnišnici sem se največkrat spraševala, kako bom šla pa zdaj na plažo. Sebe si nisem mogla predstavljati spet v dvodelnih kopalkah.«

Potrebovala je več kot leto dni, da se je sprijaznila z ileostomo. Poimenovala jo je Marta. »In vsega tega ne bi zmogla brez družine, staršev, prijateljev. Največ opore pa sem takrat našla v skupini deklet na enem izmed spletnih forumov. Ko sem ležala v bolnišnici, so me razveselile s svojimi obiski, dvignile so me s spodbudnimi besedami, za kar jim bom večno hvaležna,« je iskreno povedala.

»Polagam vam na srce: če kdaj opazite kri v blatu, če se začnejo pojavljati simptomi, kot so nenadna izguba teže, driska in bruhanje, obiščite zdravnika. Vztrajajte, naj vas napoti h gastroenterologu na kolonoskopijo. Kajti vedno je bolje preprečiti kot pa potem zdraviti. Črevesje je duša našega telesa, iz njega izhaja večina bolezni in zanj je treba skrbeti,« je za konec povedala Katja.