Slovenija

Prleška štorija: iščemo tri sirote in njihovega dedka

Tina Horvat/revija Zarja
8. 2. 2016, 07.45
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

Malo po novem letu smo v uredništvo prejeli pismo ogorčene bralke, da se v sicer mirni in sončni Prlekiji dogaja nekaj zelo čudnega.

Šimen Zupančič
Iz vasice Ključarovci naj bi izvirala družina s tremi majhnimi otroki, ki naj bi jim umrli starši.

Po lokalnem radiu namreč lahko tamkajšnji prebivalci vsako soboto spremljajo kruto usodo družine, pravzaprav treh majhnih otrok – devetletnih dvojčkov Nejca in Matica ter komaj enoletnega Gala, ki so lani ostali brez mamice in atija.

Nejca so nato dali v rejništvo nekam na Primorsko, piše v pismu, drugi dvojček še čaka na novo mamico nekje v okolici Velenja, za Gala naša bralka ni vedela.

Kot da tragedija ne bi bila dovolj huda, je Nejc zbolel za rakom in sladkorno boleznijo, bil dvakrat operiran, pa še ledvico so mu morali presaditi, Matic pa naj bi bil občasno tudi v varstvenem centru na Igu pri Ljubljani. »Nikoli ne bom pozabila, kako se je bolna mati teh otrok (potem je kmalu umrla, op. a.) jokala po telefonu iz UKC Ljubljana,« je še zapisala naša bralka in ogorčena postavila javno vprašanje, kako lahko socialna služba loči dvojčka in njunega bratca. Vse skupaj se ji zdi sramota, da večje ni! Ker smo bili tudi na našem uredništvu pretreseni nad to žalostno zgodbo, smo jo vzeli zelo zares in se takoj odpravili v Prlekijo. Ugotovili pa smo, da je zgodba precej drugačna. Malo manj tragična in predvsem bolj – čudaška.

Najprej smo se obrnili na Karolino Putarek, novinarko, ki vsako soboto vodi na radiu Maxi večerno pogovorno oddajo, v kateri pogosto sodelujejo tudi Nejc in njegova družina, sicer pa že 20 let dela na KTV Ormož. »V našem poslu se marsikaj doživi, predvsem od ljudi slišiš marsikaj. Ta naš junak Nejc pa me je v resnici prevzel, njegova neverjetna, žalostna življenjska zgodba me je ganila. Kar naenkrat je postal del mojega življenja, preprosto me je skrbelo zanj!«

Tako je pripovedovala novinarka, ki je nehote padla v to zapleteno in neverjetno zgodbo. In ki, kot je bilo videti, iskreno verjame, da obstaja neki otrok, ki jo potrebuje in jo vsak dan kliče ter ji pošilja sporočila. Nekateri zgodbi namreč ne verjamejo in se celo zgražajo nad ravnanjem radia Maxi, ki da spušča v eter popolnoma nepreverjene in neverjetne zaplete, ki jih vsako soboto pripoveduje domnevni Nejc.

Dvojčka začneta klicati na radio. Vse skupaj se je začelo natanko pred letom dni. Takrat naj bi bil rojen najmlajši Gal, in navada je, si poslušalci ob takih dogodkih čestitajo ter pošiljajo skladbe, kličejo po telefonu ali pišejo SMS. Tako je tudi ati Milan čestital svoji ženi Darji, ki je rodila tretjega sina, pisala pa sta tudi dvojčka Nejc in Matic ter se veselila dojenčka. SMS je poslala tudi mamica iz bolnišnice ter pozdravila moža in dvojčka.

Dvojčka sta kmalu začela tudi klicati na radio. Oba sta bila zelo klepetava in simpatična, govorila sta čisto po prleško, in kmalu so vsi poslušalci izvedeli, kje živijo, v kateri razred hodita, da sta odličnjaka, da igrata harmoniko, da Nejc hodi na vsa možna tekmovanja, od matematike, plavanja do tekmovanja harmonikarjev.

Maja je umrla mamica. Do tukaj je bilo vse lepo, nekega dne pa sta otroka v eter povedala, da je dojenček doma, mamica pa je še v bolnišnici, ker ima težave s srcem. Naslednjič sta povedala, da je bila mamica premeščena v UKC Ljubljana in da sta grozno žalostna. Drugi poslušalci so sočustvovali z njima, ju bodrili, pozdravljali … Tudi mamica Darja je nekajkrat poklicala iz bolnice ter v oddaji pozdravlja otroke in moža. Neke sobote v maju pa šok – Nejc je poklical in povedal, da je umrla, da ji je odpovedalo srce. Poslušalci so bili pretreseni in so v etru sočustvovali z Nejcem in Maticem.

Šimen Zupančič
Sicer mirno Prlekijo pretresa neverjetna tragedija, ki se verjetno sploh ni zgodila.

Karolini se takrat še ni zdelo nič čudnega, da imata otroka enak glas, saj sta dvojčka, prav tako je Nejcu na njegovo prošnjo dala številko svojega osebnega telefona. Odtlej sta se slišala skoraj vsak dan in Karolini se je zdelo čisto prav, da fantku na tak način pomaga, da se z njim pogovarja ali si piše po telefonu. Večkrat ga je hotela tudi obiskati v bolnišnici, vendar je vedno prišlo kaj vmes. Ali je bil nujno kam premeščen ali pa je bila na vidiku kakšna nujna operacija. Nikoli pa ni izvedela, na katerem oddelku je ali kako se piše njegov zdravnik. Vendar temu ni posvečala posebne pozornosti, ker je pač devet let star otrok.

Po atijevi smrti se je pojavil superdedek. Zgodba se je po smrti mamice Darje še bolj zapletla, in sicer se je Nejc preselil k dedku na Primorsko, z bratcema naj ne bi imel več stikov, redno pa se je oglašal v sobotno oddajo ter zelo živo in prepričljivo opisoval tragično družinsko situacijo. In kot da vse skupaj ne bi bilo dovolj hudo, je še zbolel za rakom in težko obliko sladkorne bolezni ter bil veliko po bolnicah. Med enim od okrevanj so poslušalci izvedeli, da je umrl tudi ati. Bil je policist in naredil naj bi samomor z obešenjem.

Poslušalci so Nejca hrabrili in sočustvovali z njim, nekega dne pa je poklical tudi Matic. Jokal je v telefon in prosil dedka, naj ga pokliče, če to sliši, in da si z dojenčkom Galom želita k njemu. Da sta nekje v Trnovski vasi pri Ptuju ... Čez čas je klical še dedek in v eter povedal, da se je z Maticem slišal po telefonu in da bo šel naslednji dan po oba otroka ter ju vzel k sebi na Primorsko.

Dedek je v Prlekiji postal znan kot superdedek, poslušalci so želeli nesrečnim sirotam pomagati in so klicali na radio Maxi ter pošiljali darila. Vendar jih nesrečni družini niso mogli izročiti, ker ne Nejc ne nihče drug nikoli ni hotel povedati naslova.

Kaj pa če je vse res? Karolina še vedno ni podvomila v Nejčevo zgodbo, saj je bila prepričana, da si devetleten otrok vsega tega ne bi mogel preprosto izmisliti. V pogovorih se ji je zasmilil in nanj se je zelo navezala. »Težko verjamem, da je vse skupaj prevara, po vsem tem, kar sem slišala od Nejca. Po glasu sodeč je zelo srčkan in inteligenten otrok. Zagotovo je v stiski, o tem sem prepričana. Vse razume, na vse se spozna in o vsem tako živo in natančno pripoveduje. Zato nisem mogla verjeti, da gre za potegavščino in da si to nekdo izmišljuje, tudi potem ne, ko me je poklicala ravnateljica OŠ Križevci, kamor naj bi hodila dvojčka, in mi zatrdila, da teh otrok ne pozna, da nihče s tako tragično zgodbo nikoli ni hodil na to šolo in da ti ljudje v resnici sploh ne obstajajo. Res je, da je bilo v njihovih pripovedih veliko nelogičnosti, vendar pa me je vedno, ko sem bila v dvomih, prešinilo, kaj pa če je vse res! Zato sem še vedno dopuščala možnost, da otrok, ki me kliče, trpi in me potrebuje.«

Po sledeh tragične zgodbe. Seveda so javljanja nesrečnih otrok in njihovega superdedka v radijsko oddajo po Prlekiji poleg sočutja sprožila plaz ogorčenja nad javnimi institucijami, ki naj bi dopustile, da so tri otročke ločili in razselili po Sloveniji, zato smo se lotili raziskovanja. Po številnih klicih na vse institucije, s katerimi naj bi posamezni člani te družine prišli v stik, je iz velike skrivnosti – začela nastajati še večja. Poklicali smo na bližnje in daljne centre za socialno delo, na občinske uprave, v šole, vrtce, bolnišnice in zdravstvene domove, vendar o dvojčkih z majhnim bratcem ter njihovih mnogo prezgodaj preminulih starših ter superdedku ni bilo sledu.

Ravnateljica kritična do radia Maxi. Vasilija Stolnik, ravnateljica OŠ Križevci, kamor naj bi hodila dvojčka pred tragedijo, se je oglasila že takoj, ko je slišala, da se Nejc javlja v oddajo, in obvestila tako radio Maxi kot CSD Ljutomer, da gre očitno za potegavščino, saj domnevna dvojčka nikoli nista bila na tej šoli, čeprav sta to zatrdila v radijski eter. Stolnikova, ki je sicer več let delala v šolski svetovalni službi, je bila prepričana, da bi tako na njihovi šoli kot v njihovem okolju takšno družino zagotovo zaznali. Do radia Maxi pa je bila precej ostra. »Tam dobro vedo, da gre za nateg, in res ne vem, zakaj jih še kar naprej spuščajo v eter. Sama sem takoj, ko sem slišala za to družino, zadevo raziskala in tudi poklicala na pristojne ustanove, poleg tega pa sem govorila z domnevnim dedkom in mu rekla, da bom vse skupaj prijavila policiji, a mi je s popačenim glasom, verjetno je govoril skozi nogavico, hitel zatrjevati, da je šlo za pomoto in da otroci sploh niso hodili na OŠ Križevci.«

Šimen Zupančič
Direktor centra za socialno delo Ljutomer, Branko Petovar, je prepričan, da gre za potegavščino.

Če se pri nas kaj zgodi, smo vsi na nogah! Tudi direktorica zdravstvenega doma Ljutomer Suzana Makoter, dr. med., specialistka družinske medicine, je zagotovila, da take družine pri njih ne poznajo oziroma je nikoli niso zaznali. »V našem okolju bi zagotovo izvedeli za družino, ki bi se ji zgodilo kaj tako hudega. Imeli smo primer, ko je oče osmih otrok naredil samomor in je bila vsa občina na nogah, vsi so vedeli zanje in vsi smo jim pomagali. Res je žalostno, da se nekateri, vsaj tako je videti, norčujejo iz tako hudih zadev, kot so smrt in bolezni,« je povedala.
Tudi na CUDV Draga (Ig pri Ljubljani), kjer naj bi bil občasno na rehabilitaciji Matic, so nam zagotovili, da ne poznajo nobenega otroka s tako tragično usodo. Enako smo izvedeli tudi na CSD Gornja Radgona, kamor nas je vodila ena od sledi. Prepričani so bili, da če bi trem otrokom umrla oba starša, bi oni to zagotovo vedeli in naredili vse, da otroke zaščitijo, jim najdejo najboljšega skrbnika ter jih v nobenem primeru ne ločujejo med seboj.

Nekaj sledi vodi na policijo! So nam pa na občinski upravi Gornja Radgona povedali, da pri njih v resnici obstaja soimenjak domnevno pokojnega očeta otrok, ki je prav tako, kot naj bi bil pokojni – policist. Milan D. nas je celo poklical in povedal, da je edini policist v Sloveniji s takšnim imenom in priimkom, da ima sicer otroke, a ne dvojčkov in ne enoletnika, ter da sta oba z ženo živa in zdrava. »Videti je, da se nekdo spet dela norca,« je še povedal in se spomnil, da so v njihovem kraju pred letom imeli težave z nekom, ki je na številne številke pošiljal čudaška SMS-sporočila. Še ena podrobnost vodi k policiji – pred nekaj leti se je obesil pravosodni policist iz zapora v Murski Soboti, a smo izvedeli, da ni imel otrok.

Tudi na Primorskem jih ni! Prav tako smo od pristojnega centra za socialno delo na Primorskem, kjer naj bi živel superdedek s svojimi vnuki, dobili zagotovilo, da ne vedo za nobenega otroka ali dedka s takšno zgodbo, in tudi oni bi skoraj zagotovo za kaj tako hudega morali izvedeti.

Naše raziskovanje smo končali v Ključarovcih, kjer bi morali družino poznati, če bi v resnici obstajala. Na srečo pa smo tudi tukaj od domačinov izvedeli, da med njimi ni ne superdedka in ne ubogih treh sirot. Kot vse kaže, gre bolj za prleško štorijo in ne za grozljivo tragedijo, kakršna se zdi na prvi pogled. Vendar pa se tudi mi po vsem tem sprašujemo, kaj od tega je vseeno res in kdo je v resnici prikupni Nejc, ki se tako rad oglaša v eter prleškega radia ter si želi poslušati Slakovo V dolini tihi in Naš kužek Hajdi Korošec.