Novice Svet24

Boštjan: Spoznala sva se na komercialni televiziji leta 1996. Takrat sem bil še čisto zelen, službo sem dobil po opravljeni avdiciji. Janja pa je sedela za računalnikom in mi je morala razkazati, kako stvari potekajo. Pravzaprav je bila na začetku moja mentorica.

Pred devetimi leti ste bili izbrani za dopisnika RTV Slovenija iz Berlina. Zakaj vas je zanimal prav Berlin?
Boštjan: Prijavila sva se že štiri leta pred tem, ko sem ravno vodil Dnevnik, vendar me niso izbrali; po štirih letih, ko sva že imela Gašperja, pa so me. Na začetku niti nismo razmišljali, kaj vse to pomeni in kaj bo potegnilo za sabo. Gotovo pa brez žene in otroka v Nemčijo ne bi šel.

Janja: Takrat še ne. (glasen smeh) Ko sem po porodniškem dopustu začela delati, sva otroka po navadi kar v pižami odnesla k dedku in babici in ga pozno popoldne prevzela. Zdelo se mi je, da veliko zamujam, in v selitvi sem videla tudi priložnost, da bomo več skupaj. Seveda pa stvari nikoli niso tako idealne, kot si predstavljaš.

Na začetku je bilo samima z majhnim otrokom, brez pomoči babic in dedkov, verjetno precej težko?

Boštjan: Nikogar ni, ki bi mu otroka zaupal vsaj za kakšen dan ali noč. Vse načrtuješ za dopuste, ki jim praviva »ausländerski« dopusti, in takrat si razprodan od začetka do konca. Na koncu že komaj čakaš, da se vrneš na delo, ker je služba manj naporna. (smeh) Že moj drugi dan v Nemčiji je umrl papež, jaz pa sem pokrival tudi Poljsko. Janja in Gašper sta prišla v prazno stanovanje; nisem imel časa kupiti niti postelj, in tako smo nekaj časa spali kar na napihljivih blazinah.

Janja: Ko si doma kot moževa spremljevalka, se ti lahko svet skrči, toda ko sem vzpostavila svoj mikrokozmos in ga počasi širila, se je tudi to uredilo. Precejšen šok je bil za Gašperja, ki ni imel niti dve leti. Zelo dobro je že govoril, nato pa se je znašel v okolju, kjer ni razumel ničesar. Eno leto je imel precejšnje težave in zelo sem mu morala stati ob strani, hkrati pa skrbeti, da je lahko tudi Boštjan opravljal svoje delo. Boštjan je moral že od začetka veliko delati in časa za prilagajanje ni bilo. Pozneje sem bila njegova snemalka in montažerka, tu in tam sem napisala kakšen članek za Jano in izseljenske časopise, ustvarila pa sem tudi otroški časopis Potepin. To je bil lep priročnik za tretjo generacijo Slovencev, ki živi v Nemčiji, in je predstavljal značilnosti Slovenije, znane Slovence in dogodke, ki so zaznamovali našo zgodovino. Tudi zaradi njega sem začutila, da informativni program, kjer sem delala prej, ni več tisti pravi zame in po vrnitvi sem z velikim veseljem začela ustvarjati otroški program.

Je bila za otroka šok tudi selitev nazaj? Mlajša Zala je bila rojena v Nemčiji.

Boštjan: Za otroka je bila sprememba precejšnja, vendar sta se vrnitve oba veselila. Ko prideš dvakrat na leto v Slovenijo in dobiš vsa darila za nazaj, se ti zdi tukaj pravljična dežela. Zdaj sta s šolo oba zadovoljna in dobro sta se vklopila. Tudi midva imava ogromno dela, ker sva začela delati nove stvari, Janja na Infodromu, jaz pa v Tarči.

Mediaspeed

"Že moj drugi dan v Nemčiji je umrl papež, jaz pa sem pokrival tudi Poljsko. Janja in Gašper sta prišla v prazno stanovanje; nisem imel časa kupiti niti postelj, in tako smo nekaj časa spali kar na napihljivih blazinah."

Pogrešata Berlin?

Janja: Jaz ga. V Berlinu imaš občutek, da je mesto, ki diha s tabo in ti pusti dihati. Toleranca je ogromna, nestrpnosti si zaradi tolikšne multikulturnosti ne morejo privoščiti.

Boštjan: Berlin je sicer krasno mesto, vendar nisem človek, ki bi se pretirano navezal na mesta. Res pa je, da ti zaradi velikosti omogoča popolno anonimnost. Smešno je bilo, ko sva prvi dan po vrnitvi v Ljubljani srečala soseda iz berlinskega bloka, ki je imel koncert v Stari Ljubljani. Sedela sva tam in se spraševala: »Kje sva pa zdaj pristala?« (smeh)

S kom sta se družila v Berlinu?

Janja: Moj krog je bil vezan na vrtec in šolo, spoznala sem nekaj izjemnih ljudi. Ko te spustijo blizu, so Nemci čudoviti. Tudi Slovencev v našem okolišu ni bilo malo. Veliko žensk je imelo otroke, in tako smo vsi našli družbo. Ko redno zahajaš v kakšno pekarno, sčasoma pokramljaš tudi s pekom in krog poznanstev se širi.

Boštjan: Družili smo se tudi s slovenskimi novinarji, srečevali smo se na vseh dogodkih, ki so bili pomembni za Slovenijo. Sicer pa je Slovenija še vedno nekoliko eksotična dežela. Ko komu poveš, od kod prihajaš, se večina najprej pretvarja, da ve, kje je to.

Boštjan, slišala sem, da bi se zlahka zaposlili kot turistični promotor Slovenije.

Boštjan: To bi bila zlahka kar oba. Po vsaki predstavitvi Slovenije sva se založila z brošurami, jih nato delila znancem in prijateljem ter razlagala, kako čudovita je naša država. Pa se tako ne zdi le nama, tudi Nemci, ki so že bili pri nas, se domov vračajo navdušeni.

Koliko Slovenije pa pozna povprečen Nemec? Le naše avtoceste, ki vodijo do hrvaškega morja?

Janja: To in ceno vinjet. Spoznali pa smo ljubitelja vin, ki je obiskal Maribor, ker je tam najstarejša trta, in čipkarico, ki je že obiskala Idrijo. Nemci so neverjetno aktivni turisti, in ko sva jim delila prospekte, so bili vsi zelo presenečeni, kako aktivne počitnice lahko imajo pri nas. Treba je preveriti, kolikšen porast gostov iz Nemčije bomo imeli drugo leto. (smeh)

Boštjan: Nekaj jih bova gostila tudi midva. Slovence in Nemce povezuje veliko stvari in škoda je, da tega ne izkoristimo bolj. Seveda pa nastane težava, kako iz Berlina priti na počitnice v Slovenijo. Letalske povezave namreč ni.

Kako pa sta potovala vidva?

Janja: Z letalom iz Celovca, zadnja leta pa smo največkrat potovali kar z avtomobilom. Ker smo potovali štirje in vedno zelo otovorjeni, je bilo to najbolj praktično. Povprečno traja vožnja deset ur, toda Boštjan zelo rad vozi in ni bilo težav.

Slovenci včasih ob omembi Nemčije mislimo, da se tam cedita med in mleko. Kakšna je realna slika?

Boštjan: V Berlinu je ogromno ljudi, ki niti v sanjah ne morejo uživati vsega, kar mesto ponuja, pa so lahko domačini. Ogromno jih ima dve ali celo tri službe, da lahko njihovi otroci normalno živijo. Tudi mladi mnogokrat delajo v službah, za katere so preveč kvalificirani, za določen čas, brez jamstev za prihodnost.

Janja: Tisti, ki imajo dobre službe, ne delajo osem ur. Danes malokdo dela osem ur, razen če dela v izmenah. Ne glede na prihodek pa za otroka vedno najdeš kakšno dejavnost, ker jih je ogromno in niso drage. Oba najina otroka sta hodila na judo, Gašper je obiskoval še akrobatiko in wu zen, neke vrste borilno veščino s poudarkom na zen budizmu.

Boštjan: Po nekatere otroke v vrtec vedno prihajajo varuške. Eden od staršev recimo dela v Frankfurtu, drugi v Berlinu in kombinirata z varuškami. Glede tega so Nemci veliko bolj pragmatični ali morda manj čustveni kot mi. Že na otroških igriščih so ogromne razlike med Germani in Slovani. Nemški starši berejo časopis in vsake toliko pomahajo otroku. Slovanske ženske so ves čas zraven, otroku pomagajo in na koncu rešujejo tudi nemške otroke: pomagajo jim, ko se zaplezajo, medtem ko jim njihov oče Nemec še vedno samo maha.

Kako dobra je po devetih letih nemščina vajinih otrok, Gašperja in Zale?

Boštjan: Popolna, s »pogrkavanjem« in berlinskim naglasom vred. Pravzaprav sem dostikrat, ko sem moral kam poslati kakšen uraden dopis, prosil sina, naj preveri, ali sem prav uporabil vse člene. Otrokoma je namreč popolnoma jasno, katerega spola je kakšna stvar. Ne vem, od kod, toda tako je. Z Janjo pa sva dobila odličen nasvet od učiteljic v šoli, ki sta jo obiskovala otroka: če nisi prepričan, ali je prav die, der, das ali morda den, malce zamomljaj, pa bo slišati prav. Morda ni čisto korektno, vendar deluje. (smeh) Zdaj otroka enkrat na teden obiskujeta dopolnilni pouk nemščine, ker bi bila velika škoda, če bi izgubila vse to znanje.

Janja: Tudi s slovenščino nimata nobenih težav in uporabljata denimo dvojino; pravzaprav se skoraj ne vidi, da smo živeli v tujini. Ko smo se vrnili, Gašper res ni poznal izrazov, kot sta presek in množica pri matematiki, ker jih pač nismo uporabljali, oba pa zelo lepo bereta in pišeta v slovenščini.

Otroka sta v Berlinu obiskovala osnovno šolo, Gašper je končal peti razred, Zala pa prvega. Kakšne so nemške šole v primerjavi s slovenskimi?

Janja: Osnovna šola v Nemčiji oziroma v Berlinu traja štiri ali šest let, potem pa gredo otroci naprej na nižje realke, gimnazije ... Vsekakor so boljše slovenske šole. Pri nas otroke spodbujajo k lastnemu mišljenju, spodbujajo razmišljanje in logiko, tam so spodbujali le, da je otrok čim bolj funkcionalno usposobljen.

Boštjan: Berlin je tako ali tako nekaj posebnega in po njem ne moremo soditi celotne Nemčije. Celo stran bi lahko napisal o tem, kaj vse ni bilo v redu. Imeli smo smolo z razredniki in do petega razreda smo jih zamenjali šest. V šoli je redno primanjkovalo učiteljev. Na mesec so imeli 130 ur, za katere niso vedeli, kako jih pokriti, pa so na koncu vsi učili vse. Učitelji gredo v službo raje kamor koli drugam kot v Berlin. Berlin je problematičen, ker v prvem razredu pogosto dobiš vsaj tretjino otrok, ki slabo ali sploh ne govorijo nemško. Po najinih opažanjih tudi starši ne sodelujejo s šolo. Ko smo imeli govorilne ure, staršev ni bilo nikoli več kot šest, pa smo imeli pomembne sestanke, na primer preden so otroci za en teden šli na izlet. Stvari že navzven niso urejene, šole so umazane, ker ni denarja za čiščenje. Ker ne kuhajo, hrano dostavljajo v nekih sodih in otroci v njej neredko najdejo plastične vrečke. V šoli niso v copatih in tudi pozimi so cele dneve obuti v škornje.

Janja: Predstavljajte si slovensko mamo – tri mesece sem mu pakirala copate, potem pa sem tudi jaz obupala. Gašper se je še preobuval, toda bil je edini in ni bilo nobenega učinka.

Kaj pa vrtec, je bil tudi tako slab?

Janja: Naš je bil krasen. Imeli so zelo bogat program, ki je vključeval spoznavanje javnih prevoznih sredstev, poklicev, enkrat na teden savno, dvakrat na leto jim je zobe pregledal zobozdravnik, imeli so eksperimentalni oddelek, kjer so jih uvajali v vsakdanje zadeve, hodili so na Kinderberlinale, v gledališče ... Že v vrtcu se začne učenje angleščine in Gašperja bi lahko danes mirno odložili sredi Londona, pa bi se znašel. Vrtec je bil seveda javen. Sva velika podpornika javne mreže, od zdravstva do šolstva in prevozov. Če teh stvari ne uporabljamo, jih bomo izgubili. Poleg tega otroku v javni šoli in vrtcu ponudiš enako izhodišče, kot ga imajo vsi drugi. Naša sta se tam ogromno naučila, cena vrtca pa je bila nižja kot pri nas. Na koncu imajo tudi preizkus iz nemščine in nikoli ne bom pozabila, da je naš Gašper od 120 možnih točk dosegel 117. Mama je bila ponosna! (smeh)

Kaj pa vidva, sta imela v Nemčiji poleg dveh majhnih otrok kaj časa zase, drug za drugega?

Boštjan: Tako rekoč ves čas sva bila skupaj, kar je lahko tudi naporno, in na koncu sva skupaj še delala. Janja je bila montažerka in snemalka, vendar se na terenu sploh ni videlo, da sva mož in žena. Kdaj sva se celo sprla, ko se je Janji kaj zdelo v redu posneto, meni pa ne ali nasprotno. Izkoristila sva obiske Janjinih ali mojih staršev, varuško pa sva najela le ob izjemnih priložnostih, takrat, ko sva morala zvečer delati.

Janja: V devetih letih sva varuško najela morda šestkrat. Kadar sva imela napornejši urnik ali je bilo treba za več dni od doma, je vskočila moja mama. Dvakrat na leto pa sva morda res šla ven sama.

Potem nista pravi naslov za berlinsko nočno življenje?

Janja: Iz pripovedovanj vem, da je precej raznovrstno. (smeh) Vsak najde kaj zase, ne glede na leta, pri nas pa imaš včasih še vedno občutek, da te mladi čudno gledajo, češ, kaj ti oldtajmerji počnejo tu. V Berlinu so dogodki, namenjeni generaciji nad 30 ali 40 let, in ne glede na starost in zanimanje najdeš kaj zase. Midva sva zaradi otrok odkrivala ponudbo otroških gledališč, živalskih vrtov, prireditev, igrišč, Streichelzoojev, kmetij, kjer lahko tudi pobožaš kozice in druge živali, in podobno.

Kako pa ste preživljali proste trenutke? Ste pobegnili iz Berlina?

Boštjan: Že na obrobju Berlina so predeli, ki so čisto zeleni, enkrat ali dvakrat na leto smo tudi odpotovali. Govorili so nam, da moramo v Turčijo in na Majorko, ker je to Nemčija. Šli smo in res je Nemčija. Prepotovali smo velik del Nemčije in Poljske, spoznali Islandijo, Češko, del Švedske, nekaj Norveške ... Mnogokrat sem vmes delal, tako da niso bili klasični dopusti. Navadili smo se potovati z avtom. Tisoč kilometrov ni za nas nobena težava, do dvesto kilometrov pa se sploh nikjer ne ustavimo.

Janja: Vsako leto sem navijala za Baltik. Večina Slovencev bi rekla, da smo zmešani, ker smo se tam kopali. Tudi sredi poletja temperatura vode ne preseže 20 stopinj Celzija. Toda zame je pomembnejša razlika med temperaturo zraka in morja, in v vodo sem se vedno pognala, kot da je vrelec mladosti. (smeh)

Boštjan, pokrivali ste tudi Srednjo Evropo in Skandinavijo in nabralo se je veliko zanimivih novinarskih zgodb. Katera vam je najbolj ostala v spominu?

Boštjan: Res se je nabral kup stvari, od izbruha islandskega ognjenika, ki je ohromil letalski promet, naprej. Toda najbolj sem si zapomnil čisto druge reči, recimo to, da sem v bližnji trgovini doživel rop in mi je ropar na glavi držal pištolo. Ali da na letališču čez kontrolo niso hoteli spustiti mojega kamermana, jaz pa brez kasete, ki je bila v kameri, nisem hotel na letalo. Ali morda tisto, ko sem se iz Poljske namesto v Nemčijo z vlakom skoraj odpeljal proti Ukrajini.

Počakajte ... rop? Kaj se je zgodilo?

Janja: Poslala sem ga po krompir. (smeh)

Boštjan: V petek ob šestih popoldne sem šel v trgovino in sta prišla dva roparja. Eden me je ujel ravno na vhodu in mi prislonil pištolo na glavo. Vsi so ležali na tleh, jaz pa sem razmišljal le, ali je pištola prava in koliko denarja imam v denarnici, koliko dela bo z menjavo vseh dokumentov. Niti pomislil nisem, da bi lahko sprožil. Ko sem poklical Janjo, sem ji popolnoma neprizadeto razložil, da so mi na glavi držali pištolo, ona pa je mirno odvrnila, da v redu. Čez minuto me je vsa prestrašena klicala nazaj: »Kaj je bilo, kaj si rekel?«

Janja: Sicer je Berlin varno mesto. Če smo šle s kolegicami zvečer ven plesat, me na poti domov ni bilo nikoli strah. Po drugi strani pa sina nisem hotela pustiti samega v šolo tja do tretjega razreda, ker se mi je zdel zelo majhen, mesto pa ogromno. Nazadnje sva ga morala spustiti, bil je edini v razredu, ki smo ga spremljali v šolo.

Vaju tujina še mika ali boste zdaj ostali doma?

Boštjan: Bila je super življenjska izkušnja. Mislim, da bi moral vsak, če le ima priložnost, pogledati tudi v tujino. Nazaj prideš širši, znaš tuj jezik, vidiš, da to, kar imamo tu, ni vse.

Janja: Glede na to, kako stresna je bila selitev nazaj, kakšna štiri leta nočem nikamor, potem bomo pa videli. Vedno se držim čudovitega pregovora, ki je sicer iz zabaviščnega parka in ga vedno polagam na srce otrokoma: Žaba, ki gleda iz vodnjaka, misli, da vidi ves svet. Vredno je kdaj skočiti iz vodnjaka in mi smo take žabe, ki bodo verjetno še kdaj kam skočile