Slovenija

Instituti pospešitve sodnih postopkov obstajajo, a so le redkokdaj uspešni

STA/ Aleš Kocjan
27. 9. 2014, 14.30
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.55
Deli članek:

Sodni zaostanki še vedno predstavljajo enega najbolj perečih problemov slovenskega pravosodja. Od leta 2007 lahko stranke, ki menijo, da sodišče o njihovi zadevi odloča prepočasi, vložijo nadzorstveno pritožbo ali t. i. rokovni predlog, a jih sodišča le redko sprejmejo kot upravičene. Tudi sicer so mnenja o njihovi učinkovitosti deljena.

Thinkstock

Možnost vložitve nadzorstvene pritožbe je uvedel zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je bil sprejet leta 2006, uporabljati pa se je začel v začetku leta 2007. Po zakonu lahko stranka, ki meni, da sodišče po nepotrebnem odlaša z odločanjem v njegovi zadevi, vloži nadzorstveno pritožbo. To lahko vloži neposredno pri sodišču, ki obravnava njegovo zadevo, lahko pa tudi na ministrstvo za pravosodje, ki nato zahtevo odstopi predsedniku sodišča in zahteva, da ga obvesti o ugotovitvah in odločitvi. Če predsednik sodišča nadzorstveno pritožbo zavrne ali če nanjo ne odgovori v dveh mesecih oziroma ne izpelje predpisanih dejanj, lahko stranka pri sodišču vloži rokovni predlog (predlog za določitev roka za izpeljavo posameznih procesnih dejanj), o katerem nato odloča instančno sodišče. Če je stranka vložila nadzorstveno pritožbo, ki ji je bilo ugodeno, ali če je vložila rokovni predlog, lahko med drugim zahteva odškodnino zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pri čemer zahtevo vloži na Državno pravobranilstvo RS. Na Vrhovnem sodišču RS podatka o tem, koliko nadzorstvenih pritožb slovenska sodišča prejmejo letno, nimajo, razpolagajo pa s podatki za vrhovno sodišče. Kot so navedli za STA, število vloženih pravnih sredstev po zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v zadnjih letih upada, predvsem na račun hitrejšega delovanja sodišč.

Lani vloženih 23 nadzorstvenih pritožb

Leta 2011 je bilo tako na vrhovno sodišče vloženih 46 nadzorstvenih pritožb in 10 rokovnih predlogov, leta 2012 pa 41 nadzorstvenih pritožb in 24 rokovnih predlogov. Lani je bilo na vrhovno sodišče vloženih 23 nadzorstvenih pritožb in šest rokovnih predlogov, letos pa do druge polovice septembra sedem nadzorstvenih pritožb in 33 rokovnih predlogov. Kot navajajo na vrhovnem sodišču, je bilo o šestih pritožbah že odločeno, med njimi pa ni bila nobena utemeljena. "Tudi v preteklih letih so bile nadzorstvene pritožbe le izjemoma utemeljene," dodajajo. Na Državno pravobranilstva RS je bilo leta 2009 vloženih 621 zahtev za odškodnino ali druge oblike zadoščenja zaradi sojenja brez nepotrebnega odlašanja, leta 2011 253, lani pa 163. Kot rečeno, lahko stranke nadzorstvene pritožbe vložijo tudi na ministrstvo za pravosodje. Kot so za STA pojasnili na omenjenem ministrstvu, so lani prejeli 136 nadzorstvenih pritožb, od katerih se jih je za upravičene izkazalo nekaj manj kot 15 odstotkov. Podatkov o tem, kaj so bili najpogostejši razlogi za upravičenost pritožb, na ministrstvu ne vodijo, med pogostimi razlogi pa so po navedbah ministrstva predodeljevanje zadev, nespoštovanje pravil o vrstnem redu njihovega reševanja ali nespoštovanje rokov za razpis narokov in izdelavo sodnih odločb. Na vrhovnem sodišču pa med razlogi za dalj časa trajajoče odločanje sodišča navajajo daljše odsotnosti sodnika (bolniške, porodniške) ali njegove dodelitve v specializiran oddelek (delo na zahtevnejših zadevah). Ob tem dodajajo, da lahko predsednik sodišča, če ugotovi, da je do nepotrebnega odlašanja prišlo zaradi preobremenjenosti ali daljše odsotnosti sodnika, odredi, da se zadeva predodeli drugemu sodniku. Na vrhovnem sodišču sicer ocenjujejo, da so sredstva, ki so strankam na voljo za pospešitev postopkov, trenutno dovolj učinkovita in da zakonske spremembe pri tem niso potrebne. Nekoliko drugačnega mnenja pa so na ministrstvu za pravosodje. Tam namreč ocenjujejo, da bi bilo treba nadzorstvene pritožbe še okrepiti.

Institut ni zaživel, ker je pritožb preveč

Da nadzorstvene pritožbe niso zaživele, kot bi bilo treba, meni tudi odvetnik Franci Matoz, ki sicer možnost uporabe tega instituta pozdravlja. Razlog, da institut ni zaživel, kot bi moral, Matoz pripisuje dejstvu, da je omenjenih pritožb preveč. "Zato sodišče stranki v odgovoru na pritožbo največkrat zgolj pojasnjuje, da so bili storjeni določeni ukrepi, dejansko pa sodnikom ne postavi nekih kratkih rokov, kar bi pripomoglo k temu, da bi se zadeva pospešila," opozarja Matoz. Sam sicer predlaga, da se omenjeni institut spremeni tako, da bi moralo sodišče ob vloženi nadzorstveni pritožbi sodniku natančno določiti roke, v katerih mora izpeljati določene zadeve. Iz svoje odvetniške prakse Matoz sicer opaža, da razlogi za prepočasno odločanje pogosto tičijo v ne dovolj premišljenih zahtevah odvetnikov in strank, ki pogosto zavlačujejo s predlaganjem nepotrebnih dokazov. Krivda pa po njegovih besedah leži tudi na premalo energičnem procesnem vodenju postopkov s strani sodnikov, ki bi lahko pogosto zadeve zaključili že na prvi obravnavi. Sodnik mora pač zadevo preučiti, postaviti strankam jasne zahteve, kaj morajo storiti do prve obravnave in nato hitro odločiti, dodaja odvetnik.

Možnost vložitve nadzorstvene pritožbe je uvedel zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je bil sprejet leta 2006, uporabljati pa se je začel v začetku leta 2007.

Po zakonu lahko stranka, ki meni, da sodišče po nepotrebnem odlaša z odločanjem v njegovi zadevi, vloži nadzorstveno pritožbo. To lahko vloži neposredno pri sodišču, ki obravnava njegovo zadevo, lahko pa tudi na ministrstvo za pravosodje, ki nato zahtevo odstopi predsedniku sodišča in zahteva, da ga obvesti o ugotovitvah in odločitvi.

Če predsednik sodišča nadzorstveno pritožbo zavrne ali če nanjo ne odgovori v dveh mesecih oziroma ne izpelje predpisanih dejanj, lahko stranka pri sodišču vloži rokovni predlog (predlog za določitev roka za izpeljavo posameznih procesnih dejanj), o katerem nato odloča instančno sodišče.

Če je stranka vložila nadzorstveno pritožbo, ki ji je bilo ugodeno, ali če je vložila rokovni predlog, lahko med drugim zahteva odškodnino zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pri čemer zahtevo vloži na Državno pravobranilstvo RS.

Na Vrhovnem sodišču RS podatka o tem, koliko nadzorstvenih pritožb slovenska sodišča prejmejo letno, nimajo, razpolagajo pa s podatki za vrhovno sodišče. Kot so navedli za STA, število vloženih pravnih sredstev po zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v zadnjih letih upada, predvsem na račun hitrejšega delovanja sodišč.

Leta 2011 je bilo tako na vrhovno sodišče vloženih 46 nadzorstvenih pritožb in 10 rokovnih predlogov, leta 2012 pa 41 nadzorstvenih pritožb in 24 rokovnih predlogov. Lani je bilo na vrhovno sodišče vloženih 23 nadzorstvenih pritožb in šest rokovnih predlogov, letos pa do druge polovice septembra sedem nadzorstvenih pritožb in 33 rokovnih predlogov. Kot navajajo na vrhovnem sodišču, je bilo o šestih pritožbah že odločeno, med njimi pa ni bila nobena utemeljena. "Tudi v preteklih letih so bile nadzorstvene pritožbe le izjemoma utemeljene," dodajajo.

Na Državno pravobranilstva RS je bilo leta 2009 vloženih 621 zahtev za odškodnino ali druge oblike zadoščenja zaradi sojenja brez nepotrebnega odlašanja, leta 2011 253, lani pa 163.

Kot rečeno, lahko stranke nadzorstvene pritožbe vložijo tudi na ministrstvo za pravosodje. Kot so za STA pojasnili na omenjenem ministrstvu, so lani prejeli 136 nadzorstvenih pritožb, od katerih se jih je za upravičene izkazalo nekaj manj kot 15 odstotkov. Podatkov o tem, kaj so bili najpogostejši razlogi za upravičenost pritožb, na ministrstvu ne vodijo, med pogostimi razlogi pa so po navedbah ministrstva predodeljevanje zadev, nespoštovanje pravil o vrstnem redu njihovega reševanja ali nespoštovanje rokov za razpis narokov in izdelavo sodnih odločb.

Na vrhovnem sodišču pa med razlogi za dalj časa trajajoče odločanje sodišča navajajo daljše odsotnosti sodnika (bolniške, porodniške) ali njegove dodelitve v specializiran oddelek (delo na zahtevnejših zadevah). Ob tem dodajajo, da lahko predsednik sodišča, če ugotovi, da je do nepotrebnega odlašanja prišlo zaradi preobremenjenosti ali daljše odsotnosti sodnika, odredi, da se zadeva predodeli drugemu sodniku.

Na vrhovnem sodišču sicer ocenjujejo, da so sredstva, ki so strankam na voljo za pospešitev postopkov, trenutno dovolj učinkovita in da zakonske spremembe pri tem niso potrebne. Nekoliko drugačnega mnenja pa so na ministrstvu za pravosodje. Tam namreč ocenjujejo, da bi bilo treba nadzorstvene pritožbe še okrepiti.

Da nadzorstvene pritožbe niso zaživele, kot bi bilo treba, meni tudi odvetnik Franci Matoz, ki sicer možnost uporabe tega instituta pozdravlja. Razlog, da institut ni zaživel, kot bi moral, Matoz pripisuje dejstvu, da je omenjenih pritožb preveč. "Zato sodišče stranki v odgovoru na pritožbo največkrat zgolj pojasnjuje, da so bili storjeni določeni ukrepi, dejansko pa sodnikom ne postavi nekih kratkih rokov, kar bi pripomoglo k temu, da bi se zadeva pospešila," opozarja Matoz.

Sam sicer predlaga, da se omenjeni institut spremeni tako, da bi moralo sodišče ob vloženi nadzorstveni pritožbi sodniku natančno določiti roke, v katerih mora izpeljati določene zadeve.

Iz svoje odvetniške prakse Matoz sicer opaža, da razlogi za prepočasno odločanje pogosto tičijo v ne dovolj premišljenih zahtevah odvetnikov in strank, ki pogosto zavlačujejo s predlaganjem nepotrebnih dokazov. Krivda pa po njegovih besedah leži tudi na premalo energičnem procesnem vodenju postopkov s strani sodnikov, ki bi lahko pogosto zadeve zaključili že na prvi obravnavi. Sodnik mora pač zadevo preučiti, postaviti strankam jasne zahteve, kaj morajo storiti do prve obravnave in nato hitro odločiti, dodaja odvetnik.