»Podrobnosti o tem, kako je potekal moj prvi šolski dan, se ne spomnim zelo dobro. Spomnim se učiteljice, takrat smo jih imenovali tovarišice. Ker sem bil precej navihan otrok, sem v četrtem razredu dobil ukor, ker sem med igro razbil lestenec. Na splošno so bili časi drugačni, otroci smo se učiteljev bali. Kljub temu sem rad hodil v šolo, čeprav se kot otroci nismo zavedali, kakšna dobrina je bila hoditi v šolo, tega se zavemo šele kot odrasli. Se pa rad spominjam druženj s prijatelji in sošolci ter številnih iger na igrišču. Cele ure smo se podili za žogo in se igrali igre, ki jih danes ne poznamo več,« se spominja Brane Klavžar. 

Spregovoril pa je tudi o glasbi in ljubezni, ki jo je gojil do športa: »O glasbi v osnovni šoli sploh nisem razmišljal, saj sem bil navdušen športnik. Oče je bil ljudski godec in harmoniko smo imeli pri hiši. V prvem letniku trgovske šole je oče poučeval harmoniko prijateljevega sina. Ves teden sem ga poslušal, kako je preigraval eno in isto melodijo, in ni mi bilo jasno, zakaj potrebuje toliko časa, da se jo nauči. Neko popoldne, ko očeta ni bilo doma, sem vzel harmoniko in poskusil sam zaigrati. Za tisto melodijo, ki jo je fant igral ves teden, sem po posluhu potreboval kakšnih 20 minut. To mi je dalo zagon in tako sem vsako popoldne malo preigraval različne melodije, vse skupaj pa sem dobri dve leti skrival pred očetom. Pozneje sem se seveda znašel tudi v vlogi učitelja, harmoniko sem poučeval številne otroke prijateljev in znancev, v čemer pa nisem najbolj užival, saj so otroci pogosto prihajali na ure harmonike predvsem zaradi želje staršev.«