Kako se je začela ljubezen med radiem in vami?

Pravzaprav po naključju. Mama me je spodbudila, da sem se prijavila na avdicijo na tedanjem Radiu Brežice in kot srednješolka sem bila med najmlajšimi kandidatkami. Po uvajanju me je urednik vprašal, ali sem pripravljena na to, da mi preide v kri. Tedaj ga nisem najbolje razumela, danes pa se pogosto spomnim, da je to čisto res: radio ti pride v kri in postane del tebe. Ljubezen je pri tem samoumevna.

V življenju imate še tri velike ljubezni, kajne? Gremo po vrsti. Prva je nečakinja.

Tako je. Že tako je naša družina zelo povezana, z nečakinjo pa imava posebno vez, je moje zlato in sem izjemno ponosna nanjo. Odrašča v čudovito mladenko in sva ne le teta in nečakinja, temveč tudi prijateljici in zaupnici, kar si štejem za velik dosežek.

Naslednji ljubezni pa sta dva velika mačkona oziroma en muc in ena muca.

Ko od malega odraščaš na vasi, brez živali ne gre. No, moja mama bi rekla, da bi jaz še na luno nesla kakega ljubljenčka, in ima pravzaprav čisto prav. Sem prepričana, da je deliti življenje z živalmi nekaj, kar nas bogati, obenem pa se lahko od njih veliko naučimo. V šali včasih pravim, da imam dva kosmata cimra: Bella je plašna in že dama v letih, Archiebald pa moj 'direktor', ki se poleti rad pridruži kofetkanju na kaki terasi pa tudi na radiu zna narediti obhod.

Druga je hrana.

Pa kdo nima rad hrane! No, na resno plat – zaradi težav z zdravjem je bilo potrebnih kar nekaj prilagoditev, ki so mi odprle nova obzorja. Pa tudi priložnost za spoznavanje novih sestavin, receptov in pogleda na to, kar nas obkroža. Kadar naredim česa malo preveč, pa sodelavci na radiu z veseljem pomagajo pospraviti kake fine zdrave dobrote.

Vsak drugi dan prehodite šest kilometrov – tudi do te zdrave navade ni bila lahka pot, kajne?

Pravzaprav je bil začetek sila preprost: v zelo stresnem obdobju sem potrebovala ventil, kliknilo je in sem se oblekla in šla. Obdržati navado pa je bil večji izziv – ko iščeš kakršen koli izgovor, da ne bi šel, pa se vseeno spraviš čez prag. No, potem pa že spet gre. Lahko je krog po mestu, zdaj ko so dnevi spet lepši, pa se je luštno povzpeti na Rožnik.

V življenju ne gre nič na silo, učite svojo nečakinjo. Kako ste prišli do te modrosti?

Ravno pri izkušnji s spremembo prehranjevanja in hoje. Tako kot vsak od nas sem se tudi prej večkrat lotila česa, pa izgubila voljo, ker je bilo 'pod nujno'. Ko pa se nekaj poklopi in najdeš tisto pravo stvar, ki jo počneš z voljo, gre naravno in uspeh je tu.

Katere stvari vas še razveseljujejo – filmi, glasba, knjige, gledališče?

Najbolj glasba. Brez nje si ne predstavljam niti sekunde. Pri branju sem zadnja leta malo popustila, sem pa trenutno na polovici odlične knjige Adama Kaya Tole bo bolelo, ker dejansko bolijo – lica od smeha. Odlična knjiga je. Najljubši način odklopa pa mi je kvačkanje. Občudujem tiste, ki nakvačkajo cele zavese, obleke in podobne velike stvari. Sama sem se našla v miniaturah in res uživam v tem. Od izdelave igrač za malčke do miniaturnih srčkov, narejenih s sukancem za šivanje. Sem tudi ljubiteljica znanstvene fantastike in psiholoških trilerjev, tako da je obisk kina ali filmski večer pri meni obvezno na urniku. Idealni večer poteka nekako tako: na televizorju se predvaja znanstvenofantastični film, jaz pa sedim po turško na kavču s kvačko v roki in kakšnim mini projektom.

Katere stvari so v življenju res pomembne?

Zdi se mi, da se odgovor skriva v posameznih obdobjih življenja. Enkrat nekaj, čez čas nekaj drugega. Mi je pa najbližja lekcija ljubezen. Razlikovati med ideali, pričakovanji in zavedanjem, da je ljubezen prisotna vsepovsod, na vse mogoče načine. Poglejte nas, radijce: svoje delo imamo tako radi, da še na proste dneve hodimo v službo! Ali pa ljubezen do narave, do živali, sočloveka … Če se vsake toliko opomnimo, da jo imamo, je tudi malo lažje prenesti težke dneve, ko se pojavijo. S tem namenom sva se z Majo tudi letos za njen 18. rojstni odločili narediti podobni tetovaži – kot večno vez in opomnik, da je ljubezen v vsem okoli nas in da so vsi dogodki v življenju mejniki. Na nas pa je, da jih postavimo na pravo mesto.

O prehodu Aktuala na radiovizijo

»Radijci smo posebni ljudje. Z glasom ustvarjamo eter, zgodbo, občutek in moram priznati – radi smo malo skriti, da poslušalci sami dopolnijo zgodbo, ki jo barvamo skupaj. Tako mi je po 26 letih ustvarjanja radijskega etra res bil izziv stopiti pred luči in kamere. Priznam, da sem imela tremo, saj sem prvič pred kamero delala ravno na rojstni dan. Seveda pa gre za razbijanje treme in usvojitev dela pred kamero velika zasluga našemu pozitivnemu delovnemu okolju, sproščeni ekipi in seveda glasbi, ki te preprosto ponese, da pozabiš na vse. Največ zaslug pa gre poslušalcem, ki so nas sprejeli in se razveselili, da se po novem na radiu tudi vidimo.«