Zadnjih štirinajst dni se je na slovenski estradni sceni največ govorilo o treh stvareh – o skupini Joker Out, o njihovi evrovizijski pesmi, ki so jo prejšnji konec tedna končno predstavili tudi javnosti, in o ponovnem vodenju legendarne Miše Molk, ki je odlično izpeljala oddajo Misija Liverpool. »Priznam, da sem bila tudi sama res zadovoljna. Ves čas sem čutila močno energijo navzočih v studiu in to je sprožilo tudi moje nadvse pozitivne vibracije,« je sobotno oddajo komentirala Miša, ki še danes stoji za svojo nedavno izjavo, da v resnici ne pogreša kamer. »Pogrešam spoštljive in ustvarjalne odnose … potem se vse dobro zgodi.« Več dni se je vse vrtelo okoli nove pesmi, mladih glasbenikov in Miše Molk. Čeprav uživa v iskrenih in poglobljenih pogovorih in tudi soju žarometov, pravi, da potrebuje tudi tišino, ker takrat »uglasi samo sebe«. In to med drugim stori tudi skozi umetnost, kulturo in literaturo, ki so v dneh okoli našega največjega kulturnega praznika še toliko bolj v ospredju. »Sem se ravno pred dnevi pogovarjala o tem, da bi naš največji kulturni praznik lahko slavili ves mesec oziroma od dneva rojstva Franceta Prešerna, torej od 3. decembra, pa do dneva smrti, 8. februarja, in prazniku pridružili še druge dogodke, razprave in misli o nujnosti umetnosti in njenem vsakokratnem sunku v naša čustva, razum, nazor … Moram pa seveda dodati, da kultura ni nujno tudi umetnost, ali kot je rekel filozof Peter Mlakar, kultura je tudi debel krompir,« z nasmeškom razloži legendarna voditeljica in doda: »Jaz z umetnostjo živim. Prav potrebujem jo! Berem, si ogledam filme, razstave.« Ob Prešernovem dnevu je treba poudariti, da je ena in edina Miša Molk velika ljubiteljica knjig in bralne kulture. »Ker je privlačna, ker je zanimiva, ker odpira poti, dreza v nas, nas vznemirja, komunicira in predvsem spodbuja k razmišljanju in iskanju novih poti jezika in razumevanja življenja tudi onstran našega zakodiranega bivanja.«
Tisti, ki Mišo dobro poznajo, vedo, da knjige požira drugo za drugo. »Knjig pri meni ne boste našli na nočni omarici, temveč kar v rokah. Trenutno berem knjigo Rolanda Barthesa Fragmenti ljubezenskega diskurza. Seveda me je že naslov premamil, ker, kaj pa nas žene, če ne spraševanje o ljubezni. Zato sem nekatere spet odložila. Pisatelji pa, ki so mi danes blizu, bodo jutri verjetno drugi. Ogromno jih je. Dlje kot grem, zdaj ko me sprašujete, več imen in knjig se mi nastavlja. Je bolje, da ne razmišljam naprej in da tu narediva piko. Za danes. Ker bi verjetno že jutri moje razmišljanje lahko bilo drugačno. Glede knjig je namreč gneča tako v moji glavi kot na policah. Neprebrane so posebej umaknjene na svojo polico, a prostora zmanjkuje. Lahko rečem le, brati je treba, ker se naš utesnjeni svet z branjem znebi plitkosti in zakrčenosti. Bolj prožni smo, manj zatemnjeni in manj agresivni, ko nas branje pelje, ko nam pomaga razumeti.«
S svojo biografijo se ne spogleduje
Ko je govora o umetnosti in literaturi, Miša zažari in takoj razkrije, kateri knjižni žanri jo najbolj posrkajo vase in zakaj. »Romane lahko berem vedno. In rada. Včasih preskočim na kriminalke, a gre že bolj počasi, če niso res izjemne. In trudim se z biografijami in avtobiografijami. Vedno pa najbolj romani. In filozofski eseji. V resnici nobenega žanra ne izključujem, je pa dobrih knjig vedno več kot časa,« razkriva Miša, ki naziv knjižni molj sprejeme s ponosom, od nekdaj pa ji je blizu dekadenca. »Oscar Wilde. Ko se bliža razpad, je treba biti neizmerno duhovit in presunljiv, da ga prerežeš, presežeš, in Wilde je to znal. Najprej sem prebrala njegovo knjigo Slika Doriana Graya, tako simpatično dekadenten je bil, pravzaprav vizionar hollywoodske neizginjajoče lepote. Pozneje sem brala njegove odlične pravljice. Cantervilski duh se odlično bere. Me je navdušil tudi z izjavo, da velik umetnik stvari nikoli ne vidi takšnih, kot so v resnici, in če bi to storil, bi nehal biti umetnik.« Zadnje čase so mnogi navdušeni nad knjigami za osebnostno rast in samopomoč, njim pa je pred leti »podlegla« tudi Miša. »Za to, da bolje razumemo sebe, ko se zazankamo, ko nas duši, so nam knjige v veliko podporo. Veliko sem našla v knjigah Martina Kojca, ko sem brskala po sebi,« priznava Miša, ki je v poplavi biografskih navdušena nad eno: »Cavazza. Dobra je.« Tudi sama je dobila ponudbe za svojo biografsko knjigo, a o tem ne razmišlja preveč. »Res se nič ne spogledujem s to idejo. Imam pa vabila od vsepovsod. Res pa je, da me kdaj tišči, če ne rečem, če ne zapišem. Biografije pa nikakor ne bi speljala, ker spominov ne hranim, jih ne pestujem. Veliko je zamrznjenega, pa niti ne vem, ali so to moji možgani nekam poskrili ali sem že od nekdaj živela tako hitro in sprotno, da je bil včeraj zame že nov dan. Ja, živim s pospešenim ritmom. Redko se ozrem nazaj, naprej pa sploh ne. Sem samo tu.«
Zakaj čečka in ne posoja
Prva dama slovenskega televizijskega prostora nam v duhu Prešernovega dneva zaupa tudi svoj ritual, ko gre za branje knjig. »Mir potrebujem za branje. In čas, ki ne tiktaka. Potem lahko berem ure in ure. Se moram pa res odločno zmeniti sama s seboj, da me filmi na ta dan ne bodo odvrnili od branja. In to ni lahko! (smeh) Zato je poletje meni najljubši letni čas. Ni televizije, je bela lanena rjuha, diši po zraku, ki ga plemenitijo dišave, kar koli že tam raste, in je tišina,« še pravi Miša, ki ima glede branja knjig čisto svojo navado. »Pri meni je večina knjig počečkanih, ker si zapisujem svoje misli ob tem, saj me vsaka knjiga poišče in najde drugače in drugačno. Nekatere imajo vložene listke, ker jih nisem do konca prebrala. Prav zato si knjig ne izposojam. Jih kar kupim. Berem jih vedno s svinčnikom v roki. Recimo, preberem razmišljanje o kakšni temi, ki se je spomnim iz druge knjige, ki sem jo že prej brala, in si zapišem opombo, poglej to in to. Tudi pri izposoji knjig sem zelo občutljiva. Že doma natančno vem, kje je kakšna knjiga, in če je dolgo ni nazaj, me že bega tista praznina na polici. Zato, ker imam sama tak odnos do knjig, si jih tudi nerada izposojam. Če mi pa kdo kakšno knjigo priporoči in prinese, jo seveda z veseljem sprejmem, pa tudi z vso tremo, da jo bom vrnila enako, kot me je obiskala. Tudi sama nič kaj rada ne posojam knjig. So del mene. In me včasih zagrabi, da bi kaj prebrala, pa je ni. Prav tiste,« je še z žarom v očeh povedala legendarna voditeljica, ki nam je za konec v duhu Prešernovega dneva zaupala svojo kulturno poslanico: »Vsak dan na krožnik vsaj en verz!«
