Zgodbe

Zgodba o Ivanu brez priimka

jelka.sezun@jana.si
28. 5. 2024, 05.00
Deli članek:

Če bi se rodil v drugem času in v drugi deželi, bi mu morda nadeli ime Nemo, latinsko za »nihče«, kot so pred stoletji včasih poimenovali najdenčke. Ampak ta osebica ni nihče, mali Ivan, to je njegovo prvo, neuradno in najverjetneje začasno ime, je živahen, ješč in zdrav dojenček. In skoraj zagotovo najbolj crkljan otrok v deželi: osebje bolnišnice, v kateri začasno prebiva, ga hodi pestovat in crkljat. Dokler je pri nas, ne bo sam, je rekel predstojnik bolnišnice. Še na vizite ga kdaj vzamejo s seboj. Pa duhovnika so poklicali, da ga je blagoslovil. Človeške bližine in topline najdenčku Ivanu brez priimka zagotovo ne manjka.

Shutterstock
Nezaželeni otroci in angelske zibke

Njegova prva posteljica so bili cigaretni ogorki in prazne plastenke v košu za smeti sredi blokovskega naselja na obrobju Zagreba. Bila bi tudi njegova smrtna postelja, če bi tam ostal samo še kakšnih deset, petnajst minut. Ampak otroček, novorojenček, star komaj kakšno uro ali največ dve, je hotel živeti. In se je oglašal, čedalje šibkeje: tukaj sem, pomagajte. Najstnika, sedemnajst- in osemnajstletnik, ki sta se tam mimo vračala s treninga tekvondoja in sta ga prva zaslišala, sta rekla, da je zvenelo kot cviljenje mladega mucka. Ampak ni bil mucek, bil je dojenček z okrvavljeno glavico, zavit v cunjo. Okrog enajstih zvečer je bilo in deževalo je. Moški, ki je prvi prišel mimo in sta ga fanta, ki nista vedela, kaj storiti, prosila za pomoč, je rekel, ni moja stvar. In je odkoračil dalje.

Najditelja, čeprav zmedena, prestrašena in neizkušena, sta vse naredila prav: poklicala sta na številko za pomoč v sili. Reševalci so bili tam v nekaj minutah. Medtem je eden od fantov nad košem z otrokom držal dežnik. Koš so morali pozneje sneti z droga, da so lahko otroka vzeli ven. Borna Pribičević, zdravnik, ki je prišel z reševalno ekipo, je ugotovil, da je otrok nepoškodovan (kri na njem je bila od poroda), rojen je bil največ pol ure, preden sta ga fanta našla v košu, popkovnica pa je bila najverjetneje prerezana s škarjami za papir. Otrok je bil podhlajen in bi brez pomoči najverjetneje v nekaj minutah umrl. Sivomodre barve je bil, je povedala ekipa iz reševalnega avtomobila. Omotan je bil samo v cunjo, ta je bila, tako je rekel zdravnik, še najbolj podobna krpi za poliranje avta.

Osebni arhiv
Ivan & Ivan: najdenček in pediater, po katerem je dobil ime.

N kot neznan

Morda se sliši čudno, ampak kljub grozljivim okoliščinam svojega prihoda na svet ima dete, ki je vekalo v košu med smetmi, v resnici precej sreče. Ivan Zovko, pediater, ki ga je v bolnišnici prvi pregledal – prav po njem so otroka poimenovali Ivan – ga kliče kar Srečko. Ivan, mimogrede, je ime tudi enemu od fantov, ki sta detece našla. Uradno se fantek imenuje N, neznan.

Ivanova usoda je potegnila na svetlo najboljše v ljudeh: donirajo denar in stvari za dojenčka, številni ga hočejo posvojiti. Neka gospa je ponudila, da nanj prepiše stanovanje. Nemo, Ivan, Srečko ali kakorkoli že mu bo nekoč ime, bo, če bo sreča še naprej na njegovi strani, zagotovo zelo ljubljen otrok. Če seveda ne bodo našli njegove mame in ga bodo lahko po treh mesecih dali v posvojitev, bo otrok hitro dobil starše.

Tole je Ivanova kratkoročna prihodnost: po odpustu iz bolnišnice, najverjetneje kakšen mesec po sprejemu, ga bodo preselili v otroški dom (kjer bo zanj skrbel tim strokovnjakov – pediatrov, psihologov, socialnih delavcev) in mu določili skrbnika, ki mu bo dal prvo uradno ime ter zanj uredil vse potrebno – prijavo na matični urad, zdravstveno zavarovanje … Če policija v treh mesecih ne odkrije staršev ali se ne oglasijo sami, bo začel teči postopek za posvojitev. Ljudi, ki si želijo posvojiti dojenčka, na Hrvaškem ne manjka. To je za Ivana in tudi za njegovo biološko mamo najboljši ter najhitrejši možni razplet. Če bo mamina identiteta odkrita, pa se bo vse skupaj zavleklo, saj mora CSD oceniti mamino primernost za vzgojo otrok, nato pride najverjetneje do sodnega postopka za odvzem starševskih pravic. Šele po njihovem odvzemu bi šel fantek lahko v posvojitev. Med obema scenarijema je pomembna razlika: čeprav bi bil razplet nazadnje morda enak, bi po drugi različici vse skupaj trajalo dlje, za Ivana pa bi bil to izgubljen čas. Na Hrvaškem pri oddaji otrok v posvojitev bolj kot na to, da bi staršem dajali nove in nove popravne izpite, mislijo na dobrobit otroka.

Kakšna bi bila najdenčkova usoda pri nas? Tudi mi smo se to vprašali, a nismo imeli veliko sreče pri raziskovanju – po šestih ali sedmih klicih na CSD nismo uspeli najti človeka, ki bi nam lahko podal splošno informacijo o posvojitvah. So rekli, da ne smejo. Ali pa niso dvignili telefona.

Ivanovi mami, če jo najdejo, se medtem zares slabo piše: policija, ki preiskuje zadevo, jo obravnava kot poskus umora, težak zločin z dolgo zaporno kaznijo. Možno pa je tudi, da je otroka med smeti odvrgel nekdo drug, saj mama tako hitro po porodu morda niti ni imela moči priti do smetnjaka.

In zato: srečno posvojitev, Srečko!

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,  št. 22, 28. maj, 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!