Anet Vendramin je bivša prodajalka telesa, ki se tega ne sramuje. Je bivša odvisnica od alkohola in prepovedanih drog, ki se je zmogla brez pomoči sama sčistiti doma: »Ne verjamem, da ti lahko pomaga nekdo, ki nima te izkušnje.«
Je pogumna ženska, ki je v imenu vseh zatiranih, utišanih, ponižanih žensk napisala svojo resnico, na svoj unikatni način. Je tudi ženska, ki je na dnu spoznala sočutje. Ni jezna na moške, čeprav ji je eden od njih naredil silo. Spoznala je, da potrebujejo tako malo, da se počutijo dobro. Na koncu jo je brutalno ranil surovež. Bil je zadnji v vrsti, ki je pljunil nanjo in ji povedal besede, ki so jo potem spravile na pravo pot. O tem je napisala prvo knjigo. Pravi, da ni zadnja. Še veliko nam ima povedati.
Kaj vse se človeku zgodi, a kljub vsemu preživi
Na intervju je prišla z mlajšo hčerko Beatrice. Priznam, da se mi je zdelo to sprva nenavadno, saj je mamina zgodba, ki sem jo pred tem brala v knjigi Iz dna v osvoboditev, vse kaj drugega kot zgodba, ki bi jo o svoji mami brez posledic brala hči. Beatrice mi pove, da pozna mamino zgodbo, da med njimi ni skrivnosti, da je vse tri (ima še sestro Kristy) prav mamina resnica osvobodila. Da mamico razume. In da je mama ena sama, kakršnakoli že je, in da ji je že zdavnaj odpustila vse. Preplet matere in hčere ter tolikšno zaupanje med njima je nekaj, kar človek redko vidi, ampak obema se zdi prav to ključno, da ne iščejo nadomestkov v omami. Sedele smo za mizo v gostilni v času kosila. Anet govori glasno in s tistim kadilskim altom, ker cigaretam se pa še ni odrekla, ampak kot je povedala, ima tudi to v načrtu.
Marija Magdalena: tisti, ki je brez greha, naj prvi vrže kamen
Že ko sem brala njeno knjigo, sem vlekla vzporednice z Marijo Magdaleno (naj je bila zgodovinska prostitutka ali ne), s tisto žensko, polno skrivnosti; prešuštnico, h kateri se po tolažbo zatekajo neuslišani moški. Z nevidno žensko, ki vse to nosi, a se tudi zlomi. Tako se je zlomila Anet in se zatekla k alkoholu, drogam in prodajanju telesa, da je lahko sproti za silo umirjala notranje viharje. Anet ni skesana grešnica. Je pa tisto nekaj, kar iščejo navidez poštirkani moški. Od nje so se potolaženi vračali k svojim ženam. In ona ni nikoli nikogar izdala. Je pa o sebi, zato da se je zacelila nazaj, napisala knjigo. V jeziku, kot ga govori ona. In ni dovolila, da ga uredniki kaj posebej popravljajo, saj se nam je bralcem želela približati točno taka, kot je, z vsemi napakami. »Živim sebe. Ne morem biti boljša kopija, če nisem. Živim in pišem svojo resnico.«
Čeprav ne hodi v cerkev, pravi, da je verna ženska in da je pri tem, da se je zmogla rešiti drog, gotovo imel nekaj vmes tudi čudež. Nekdo jo ima rad. In v knjigi njega opisuje kot svojega očeta, ki ji je v najbolj kritičnih trenutkih prišel pomagat iz onstanstva. Rekel ji je: Punčka moja mala, vse bo še v redu. Čutila je to ljubezen, ki jo je rešila neizbežnega propada. To je bila njena mistična izkušnja, njen čudež, ki jo je spravil nazaj med žive.
Nisem obsojala hčerke, ki se je znašla na podobni poti
Beatrice med intervjujem sedi zraven. Posluša. Vsake toliko ji pozornost, kot njenim vrstnikom, zdrsi k telefonu, sicer pa se zdi prisotna. Opora svoji mami, ki je dolgo ni bilo ob njej, ker ni zmogla, in hči danes, pri svojih dvajsetih, to lahko razume. Pred štirimi leti so spet začele živeti vse skupaj. Stara mama je pred dvema letoma umrla. Beatrice sem vprašala, ali je brala mamino knjigo, pa je priznala, da ne, da jo je vseeno še malo strah in da jo bo že, ko bo pripravljena, sta se pa s sestro strinjali, da jo lahko objavi. Beatrice je obiskovala srednjo vzgojiteljsko šolo, naredila dva letnika, potem pa je tudi njo odpeljal vrtinec omame. Začelo se je že pri štirinajstih. Slaba družba, pravi. Pa slaba samopodoba. Pa to, da se ni znala imeti rada in se je preveč obremenjevala, kaj si drugi mislijo. Nekajkrat je imela moč, da je ponujeno drogo zavrnila, potem pa si je rekla, saj če enkrat vzamem spid, ne more škoditi. In se je začelo. Prej, kot se je sploh zavedala, je bila odvisna. Mama, ki je šla skozi to kalvarijo pred njo, jo je hitro spregledala in ji s svojo izkušnjo pomagala priti nazaj v realnost, iz katere si je mlado dekle tako močno želelo pobegniti. »Mami mi je pomagala na pravi način. Ni me obsojala. Čez noč sem se odločila in nehala z vsem.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 11, 14. 03. 2023.
