Punčki sta pri očetu, a sta medtem pobegnili k mami, fant je v kriznem centru, rečeno je bilo, da za en teden, zdaj pa teče že tretji ... in je tudi od tam pobegnil k mami. Pristojni CSD urgentno zahteva od sodišča, naj otroke z začasno odredbo predodeli mami, sodnici pa se nikamor ne mudi, čeprav ji mora biti jasno, kako nevarno je za otroke plezanje čez balkon, potikanje po nočnih vlakih in pešačenje ob cesti brez pločnika. Je nad sodnico le modro nebo? Kje je varuh otrokovih pravic? Kdaj bomo popravili Družinski zakonik?
Vem, da so moje besede ostre in grobe, a kaj lahko človek zapiše po triletnem spremljanju popolnoma nerazumljive zgodbe, ki se je v javnost prebila potem, ko je enajst odraslih več kot štiri ure in pol lovilo tri otroke, ki niso hoteli k očetu. Takrat je imel fantek devet, deklici pa šest let. Sodni izvršitelj je rotil sodnico, naj prekine rubež, pa ni hotela.
Vsi se zgražajo, zgodi se pa nič
Kdo ji bo zdaj dopovedal, naj vendarle pohiti? Z državnega vrha (od pravosodne ministrice in predsednice državnega zbora) je v javnih izjavah slišala zaskrbljene očitke, da je treba ta sramotni primer čimprej končati, govorilo se je o nekaj dneh, ampak za zdaj se ni zgodilo nič. Povprašala sem na sodišče, v kolikšnem času morajo biti rešeni tako urgentni primeri, kot so bežeči otroci, in sem dobila odgovor – v osmih dneh. Tožena in tožeča stranka morata dati pripombe na predlog. Čakajte no, če gre za urgentno predodelitev otrok, kaj ima potem sploh pripominjati tisti od staršev, ki mu otroke jemljejo? Ampak to še ni vse – očetov odvetnik ima petnajst dni časa, da odpre kuverto (nekam znano zveni, kajne) in osemdnevni rok začne teči šele potem. Skratka, 23 dni. Kar je v primerjavi s štirimi leti, kolikor ta drama traja, malo, glede na stanje obupanih otrok pa je zelo dolgo.
Kdo koga ne mara?
Otroci imajo zdaj 9 in 12 let, v dolgih letih, ko jim je sodnica vzela mamo (ampak dala jim je vendar očeta), so se prekalili. Znajo poskrbeti zase, znajo si skuhati in oprati, znajo se spraviti na vlak in avtobus, navezani so drug na drugega in bi se mirno pogovorili s sodnico, če bi zbrala voljo in čas za pogovor z njimi. V sodbi namreč piše, da sodišče nima zadostnega znanja za pogovor s tako majhnimi otroki, da jih pač ne bi hotelo dodatno obremenjevati. Težko, da bi jih po vsem, kar so preživeli zadnja štiri leta, ko so ure in ure prebili s tako imenovanimi uradnimi osebami, pogovor s sodnico spravil s tira. Preživeli so rubež, fant celo dva, ko ga je prišlo povsem brez potrebe iskat na smučišče – sedem odraslih. Kaj o teh silnih stresih menijo sodne izvedenke, ki sicer priznavajo, da so otroci navezani na mamo in hočejo živeti z njo, ampak mama je neprimerna za to, ker – na kratko – ne mara očeta. In to prenaša na otroke. Otroci pa so zato v stiski. A res?!
Ne vem, s kakšnimi testi so strokovnjakinje to ugotovile, ampak včasih je dovolj že čisto navadno telefonsko dopisovanje, pa se tudi človeku s povprečnim IQ posveti, za kaj gre. Otroci so recimo nastopali na šolski prireditvi, mama je bila prisotna in oče je določil, da je to stik za tisti teden, ki pa se ni povsem pokrival s časovnim okvirjem prireditve. Sam tja ni šel, ker je tam mama. Razočaranje otrok, ker ga ni, ni pomembno. In potem nastopi trenutek, ko bi morala mama otroke predati, ti pa so še na odru. In se začne stampedo esemesov – takoj jih pripelji, kršiš dogovor, ne morem jih potegniti z odra … iz zapisanega se vidi, da gospod ne mara niti svoje bivše niti svojih otrok. Čudno, v sodbi je zelo veliko o neprimernem odnosu nje do njega, nič pa obratno.
Dokončna rešitev. Kakšna?
Ko je lani jeseni po dolgih letih in po treh mesecih od zadnje obravnave sodnica spisala sodbo, je bilo otrokom dokončno jasno, da so več kot tri leta upali zaman. Da bodo obtičali z očetom, ki se kaj prida ne zmeni zanje, razen na predstavah za javnost, in ki skrbno pazi, da ne bi prišli v stik z mamo, njenimi sorodniki, prijatelji in sosedi. Sam razen plačanih varušk nima nikogar. Sosedje so že zdavnaj ugotovili, da med očetom in otroki ni kakšne posebne navezanosti, otroci so jih včasih celo prosili za hrano. Ker zgodbo poznajo, so še posebej pozorni in tako sva z novinarsko kolegico izvedeli prej kot uradne osebe, da se na dvorišču dogaja nekaj nenavadnega – oče hodi naokoli in išče otroke, česar sicer nikoli ne počne. Spet so mu namreč sporočili, da sta punci pobegnili, pa tega ni opazil, kot že nekajkrat prej. Končalo se je kot zmeraj – na mamin dom so prišli policisti in socialne delavke, deklici sta lahko prenočili pri mami, kar ni veljalo za ugrabitev, če pa ju ne bi zjutraj peljala v šolo, bi jo lahko obdolžili nezakonitega posedovanja lastnih otrok. Po šoli jih seveda ni smela pričakati.
Ko je fant nazadnje pobegnil, so mu dali na izbiro – oče ali krizni center. Mama ne pride v poštev. Jokaje se je odločil za krizni center, dogovorili so se za en teden. Ki je že zdavnaj minil. Kako se počiti med otroki, ki se nimajo kam zateči, on pa vendar ima ljubečo mamo, si lahko mislimo. Po enem tednu je pobegnil k njej. In znova ga je morala odpeljati v krizni center. Kjer je še zdaj. Brez telefona, oče mu je prepovedal vsakršne stike s komerkoli. Ljubeči oče. Tudi nad njim je le modro nebo, tako kot nad sodnico.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 11, 14. 03. 2023.
