V izredno težke razmere na območju Javornika se Ivan Vidmar, elektrotehnik telekomunikacij iz Črnega Vrha nad Idrijo, ob devetih zjutraj ni podal zaradi zimskih radosti, temveč je hotel 400 domovom spet omogočiti stik s svetom. Pred dvajsetimi leti, ko tistih odročnih koncev veliki teleoperaterji niti povohali niso, je prav Ivan s postavljanjem oddajnikov tamkajšnjim ljudem omogočil telefon in internet. Za domačine je dragocen, nanj se zanesejo, on pa do njih čuti odgovornost. Junak.
Tisto pot do oddajnika, ki ga je šel popravljat z 28-kilogramskim bremenom potrebne opreme (baterije in elektronika za napajanje) na plečih, je v dvajsetih letih prehodil najmanj stokrat – tudi ponoči. Tam pozna vsako skalo in bukev. Zato so napačno poročali, da se je izgubil. Je pa res bil že na robu svojih moči. To je povedal ženi in prijateljem in ti so poklicali pomoč. Če namreč Ivan takole potarna, mora biti situacija zelo resna.
Bedak?
Nekateri so ga oklicali za bedaka, ker je šel v dvometrskih snežnih zametih popravljat oddajnik, češ, lahko bi počakal dva dni pa bi sonce opravilo svoje. A to je blebetanje v prazno. Ni šlo samo za obloge, ki jih je treba redno odstranjevati s konstrukcije in so tako ogromne, da ostrmiš, ko jih vidiš v živo, temveč gre tudi za različne okvare. Za Ivana je nesprejemljivo, da mora človek na popravilo čakati dva ali tri dni, on in njegovi sodelavci v njegovem leta 2009 ustanovljenem podjetju za popravilo poskrbijo v štirih urah. Na velike operaterje je na težko dostopnih terenih treba čakati tudi do deset dni. Deset dni brez telefona, interneta, celo brez mobilnega telefona?! Ljudem se zdi prenosni telefon nekaj običajnega, a če gre kaj narobe na oddajniku, tudi naši žepni telefoni ne bodo delali. In ljudje še vedno živijo v zelo odmaknjenih koncih naše dežele, kjer do soseda nikakor ne moreš skočiti v copatih, brez telefona pa so lahko ogrožena življenja.
Prvi oddajniki z udarniškim delom
Morda je naju s fotografinjo Ivan tudi zato odpeljal na svoj teren – v pisarni bi se že lahko pomenili o vsem, ampak ko doživiš vožnjo po zasneženi cesti v Ivanovem džipu, se razgleduješ po gozdnatih hribih, grapah in osamljenih strehah, kamor je pred leti Ivan lezel in nameščal sprejemnike, šele malo bolje razumeš.
Prvi oddajnik je pred dvajsetimi leti postavljal skupaj s prijatelji domačini – udarniško, v kantah so nosili malto v hrib. »Če smo hoteli ljudem omogočiti telefon in internet ter tako poskrbeti, da bodo mladi ostali v teh vaseh in na kmetijah, smo morali ukrepati sami, na državo bi čakali predolgo. Moj prvi projekt je bil Kanji Dol, tam se spomnim možaka, zdaj že pokojnega, ki je rekel, kako lahko telefon pride v hišo, če pa po zraku letijo le ptiči in letala?! Oprema, ki smo jo namestili pred 18 leti, še vedno dela.«
V hribih ne zaklepamo avtov
Parkiramo na dobrih 1200 nadmorske višine, snega je meter in pol, Ivan pa avta ne zaklene – še več, tudi ključev ne odnese s sabo. Obe z Matejo sva osupli. Samo z odklenjenim avtom si lahko kdo pomaga, preprosto odvrne. To je zanj v hribih tod okoli nekaj samoumevnega. V avtu se lahko kdo pogreje, če bi to potreboval, in če bi bila nuja, bi lahko komu prav z avtom rešili življenje.
Pešačimo po dober kilometer dolgi zasneženi gozdni poti proti Javorniku, vlada skoraj brezvetrje. Ampak čez dve uri se bo vse spremenilo. Okoli dvanajste ure začne pihati veter, in če bi Ivana ujel na oddajniku, ne bi mogel sestopiti, saj te veter s hitrostjo več kot 60 km na uro dobesedno ustavi.
Vabimo vas, da si celotno zgodbo preberete v reviji Jana, št. 6, 07. 02. 2023.
